Vinag končno prodan

Ljubljana - V že četrtem poskusu prodaje poslovne celote propadlega mariborskega vinarja Vinag je stečajnemu upravitelju Simonu Prelogarju le uspelo najti kupca - na včerajšnji dražbi je James Joseph Lukežič preko družbe ZAG 2008 za celotno premoženje ponudil 1,96 milijona evrov. Posel bo zaključen, ko bo kupec v treh delovnih dneh, do prihodnje srede, vplačal kupnino - in seveda ustrezni davek.

V imenu družbe ZAG 2008 je dražila odvetnica Katja Peček, ob njej pa je sedel James Lukežič, ameriški poslovnež slovenskih korenin s slovenskim državljanstvom, ki bo še pred nakupom Vinaga v stoodstotno last prevzel sicer mirujočo družbo ZAG 2008 in tudi postal njen direktor. Katja Peček je za Delo pojasnila, da izjav po dražbi ni bilo, ker se jim je mudilo urejati pravne dokumente v zvezi z družbo ZAG 2008 - a tudi zato, ker jim je pravzaprav odleglo, ker so na dražbi uspeli. Lukežič je imel namreč tekmeca: v imenu koprske Šampionke je dražil njen direktor Sebastjan Vežnaver.

Po uvodnih formalnostih, ko je stečajni upravitelj pojasnil, da sta si oba dražitelja ogledala, kaj kupujeta - premoženje Vinaga skupaj s staro kletjo pod mariborskim mestnim središčem, novo kletjo v Košakih ter z vinogradi v Košakih, Jarenini in Svečini, a brez zemljišča po njimi, ki je v lasti sklada kmetijskih zemljišč, vendar pa z blagovno znamko Vinag in nekaj Vinagovimi registriranimi blagovnimi znamkami, na primer Mariborčanom - se je dražba začela pri izhodiščni ceni 1,8 milijona evrov. Prvi je višal - vsako višanje je bilo po 20.000 evrov - Vežnaver, po osmih korakih pa se je dražba končala pri 1,96 milijona evrov.

Družba ZAG 2008 je bila v sodni register vpisana 14. aprila 2016 z ustanovnim kapitalom 7.500 evrov, njen družbenik je družba APRES, v sodni register vpisana 4. februarja 2013 z ustanovnim kapitalom 7.500 evrov. Družbenica APRESA in direktorica APRESA in ZAG 2008 je Mojca Perhavc, ki je zaposlena v DUTB, ki je Vinagov ločitveni upnik. Katja Peček meni, da ne gre za konflikt interesov, saj gre za mirujoče podjetje, ves denar za postopek nakupa in sam nakup Vinaga bo zagotovil James Lukežič, Mojca Perhavc pa ne bo imela od dražbe nobene ekonomske koristi.

Mojca Perhavc je pojasnila, da družba ZAG 2008 ni nikoli poslovala in da bo postopek prodaje Jamesu Josephu Lukežiču predvidoma zaključen v ponedeljek. Perhavčeva s samo dražbo Vinaga ni povezana, prav tako ni ne ona, ne družba ZAG 2008 vplačala varščine. Zatrdila je še, da od dražbe, oziroma transakcije, ne bom imela nobenih materialnih ekonomskih koristi.

Navedbo Katje Peček, da bo ob višji ceni od začetne DUTB pravzaprav pridobila, v slednji potrjujejo in dodajajo, da delovne naloge Mojce Perhavc nikoli niso bile povezane s primerom Vinag, prav tako ni imela dostopa do podatkov o primeru. In dodajajo, da je DUTB ločitvena upnica na premičninah, ki predstavljajo približno desetino vrednosti premoženja Vinaga.

Vinograde bodo obnovili

Katja Pečnik je še pojasnila, da James Lukežič ne namerava odprodati vinogradov - nekateri so v precej slabem stanju - temveč namerava skupaj s Stanko Šmon še naprej vlagati v obnovo vinogradov in kleti, kupovati - in ne prodajati - nove vinograde in vino prodajati. Kakšno bo sodelovanje s Ptujsko kletjo, kjer je Lukežič sedaj najemnik, še ni dorečeno, vendar pa je bil osnovni namen nakupa po besedah Katje Pečnik, da ostane Vinag v slovenskih rokah in da se vinogradništvo in vinarstvo nadaljujeta in širita. Pri prodaji tako velikih količin računa James Lukežič predvsem na newyorški in sploh ameriški trg.

Napovedana poslovna partnerica Stanka Šmon v OZN v New Yorku vodi letalsko logistično podporo mirovnim silam, sicer pa je Mariborčanka, ki je prehodila pot od novinarke, ki je spremljala gradnjo mariborskega letališča, preko kontrolorke letenja, šolanja in dela v letalskih organizacijah v Montrealu do Združenih narodov. Pri vinskem poslu ji zna priskočiti na pomoč hči Tina, ki je organizatorka dogodkov v New Yorku, kjer je magistrirala na področju turizma.

Koprska, nekoč renška, Šampionka je posredno že povezana z Mariborom, saj je lastnica Talisove blagovne znamke za kise, ki so ob kisih Renški hram in Salatina ter liniji čistil (varikina, wc račka, čistila, mehčalci, ...) Šampionkini zaščitni znaki. V ozadju potegovanja za Vinag naj bi bil kitajski kapital.

Lastniške kolobocije

Vinag je v začetku tranzicije postal del portfelja finančne družbe Infond Holding 1, leta 2006 pa so svoj delež prodali Bogdanu Pečuhu in Ireni Draš, sicer predsedniku in članici uprave Vinaga. Dvojica je imela težave že s poravnavo kupnine, poslovni rezultati so se slabšali, zato sta štiri leta kasneje Vinag prodala Leu Ivanjku, s katerim se je začel potop vinske hiše, ki je nekdaj imela najboljši renome v Sloveniji. Ivanjko naj bi Vinag izčrpaval za financiranje svojih drugih poslov, dolgovi so naraščali kljub temu, da je število zaposlenih prepolovil, ob stečaju podjetja leta 2014 pa je celo prijavil terjatve do Vinaga v višini dveh milijonov evrov.

Družbo je takrat prevzelo podjetje Vinmar, ki je bilo v lasti Nizozemca Harma Jana Prinsa, Kitajca Sang Weija, Japonca Natsukija Tamure in Tajvanca Robina Hsina Pan Shuna, ob prevzemu so napovedali nakup Vinaga, obuditev blagovne znamke, prodor na mednarodni vinski trg in investicije v višini več milijonov evrov. Vendar se je od napovedi uresničilo bore malo, izpeljali so zgolj projekt odprtja vinoteke na Kitajskem z imenom Vinag, kar pa je bila bolj ali manj formalnost brez poslovnih učinkov, stečajni postopek pa se je nadaljeval. Z zelo bornim izkupičkom, saj za nakup celote ni bilo zanimanja, za arhivska vina, ki so bila ocenjena na kar tri milijone evrov, pa so iztržili zgolj sto petdeset tisočakov. V Vinmarju, kjer so za najem plačeval pet tisoč evrov mesečno, so očitno obupali nad možnostjo revitalizacije podjetja, saj pogosto niso našli niti sredstev za najemnino, zato je stečajni upravitelj Simon Podlogar junija lani z njimi prekinil najemno pogodb.

Da bi rešili lansko letino je triinpetdeset hektarjev vinogradov v Košakih, Svečini in Jarenini ter staro klet v centru Maribora ter novo klet v najem vzela družba Ptujska klet, ki je sicer preko Perutnine Ptuj in Slovenske industrije jekla v lasti ruske družine Zubicki. V najemni pogodbi so zapisali tudi klavzulo, da imajo predkupno pravico pri nakupu Vinagove poslovne celote, vendar se za ta posel nazadnje niso odločili in tudi niso sodelovali na nobeni od neuspelih dražb. Ob sedanji prodaji Vinaga bo potrebno urediti še vprašanje takisto prodane blagovne znamke, ki jo lahko še dve leti po izteku najemne pogodbe uporablja tudi Vinmar; vendar glede na to, da je nizozemsko-japonsko-kitajsko-tajvanska naveza medtem že razpadla, z izjemo sedmih, ki so jih angažirali pri družbi Ptujska klet, pa je triindvajset delavcev tega podjetja tudi že ostalo brez zaposlitve, s tem verjetno ne bo velikih zapletov.