Tiskane izdaje
Ljubljana – »Slovenija je zelo lepa dežela. Všeč mi je, povsod imate trto in zrak je tako čist,« je med brajdami v vinogradu enega od kooperantov zadružne kleti Goriška Brda ugotavljal kitajski podjetnik Lio Jai, ko je v rokah prvič držal in pokušal grozdje za vino, kakršnega ponuja kupcem v 11 vinotekah v osemmilijonskem mestu na jugozahodu Kitajske.
V Vinski kleti Goriška Brda v Dobrovem, ki zadnja leta širi prodajo vin tudi na Kitajsko, so namreč v dneh trgatve gostili kar nekaj predstavnikov svojih pomembnih kupcev, tudi s Kitajske. Kako pomemben je zanje ta trg, kako se prebijajo nanj, kdo jim pri tem pomaga, kakšne cilje si zastavljajo za prihodnje, je ob koncu trgatve – in podpisu nove pogodbe o dobavah vina kitajskemu trgovcu, ki snuje odprtje 300 vinotek – v pogovoru za Delo razkril direktor zadružne vinske kleti Silvan Peršolja.
Trgatev v Brdih se končuje, pri pobiranju grozdja cabernet sauvignona vam je »pomagala« tudi skupina Kitajcev, kako to?
Kitajska je za nas zelo pomemben trg. Ko smo na njem začeli delati leta 2006, se štiri leta ni skoraj nič zgodilo, tu in tam smo prodali kakšno paleto vina, kar še zdaleč ni povrnilo vlaganj v trg. Zadnja tri leta je drugače, prodaja raste, lani je dosegla približno 300.000 tisoč evrov, letos pričakujemo, da bomo presegli 500.000, prvi naslednji cilj je, da na kitajski trg prodamo za milijon evrov vina. Tudi z osebnimi stiki in priložnostmi, kakršna je trgatev, krepimo sodelovanje z našimi kupci. To je tudi edini način, da tekmujemo z vinskimi velikani, kot so Francija, Španija, Italija, Kalifornija, tudi na kitajskem trgu. S spletanjem vezi tako, da prodajamo nekaj več kot samo vino, ko jim dajemo zgodbo doživetja Slovenije v celoti, s kulinariko, okoljem, gostoljubnostjo, dogodki, zanimivo zgodovino, lahko tekmujemo z velikimi. In ena takih stvari, s katerimi se tkejo vezi, je tudi trgatev. Ko si je Jai lani na martinovanju zaželel vedeti nekaj več o pridelavi vina od trgatve naprej, smo vedeli, kaj storiti. Povabljen na trgatev, je zdaj prišel s skupino svojih najpomembnejših kupcev. Nekateri med njimi so celo investitorji, imajo večdnevno potovanje po Sloveniji.
Je opcija, da bi tudi pri vas kaj investirali?
Ne, pri nas za zdaj ni nobenih takih idej.
Za kakšne investicije se zanimajo?
Ne vem natančno, to sem posredno izvedel. Organizacijo tega imajo slovenski posredniki pri prodaji našega vina na Kitajsko.
Kakšna vina prodajate na Kitajsko?
Vina z višjo dodano vrednostjo. Že pred leti smo se odločili, da ne bomo vozili tja literc, ampak vina v buteljkah oz. vina višjih cenovnih razredov, kajti edino to se izplača. Moram pa reči, da smo vedno nekoliko frustrirani, ker je kitajski trg ravno tako zasičen kot vsak zahodni trg. Tam se srečujejo vse svetovne blagovne znamke, vsi ponudniki vseh storitev in so tudi izjemno agresivni pri vlaganju v marketing. Uporabljajo vso možno podporo svoje politike, svojih gospodarstev. Tudi naša podjetja, ki so na Kitajskem, se trudijo, da nam pomagajo. Hvaležen sem vsem, ki dvigajo ime naših vin in ki tudi svoje kitajske goste vozijo k nam. Ampak temu mora slediti tudi organizirano pojavljanje. Zato smo tudi mi v programu za promocijo vina, ki ga ima EU na tretjih trgih.
Podpore za to promocijo so bile uvedene z vinsko reformo. Kdaj ste jih vi začeli uporabljati?
Leta 2009, v Evropi se je s tem začelo že leto prej. Prav je, da pomaga država, ker mi ne prodajamo le vina, ampak promoviramo deželo kot vinsko destinacijo. Mi svojo domačo nalogo naredimo, ko imamo odlično grozdje v vinogradu in iz njega naredimo odlično vino v kleti, brez tega je škoda, da se sploh kam podaš. Ko to naredimo, pa potrenujemo še podporo promocijam. Želimo si, da bi nam tudi slovenska podporna politika omogočala, da postanemo vinska destinacija in da z vinom prodamo še kaj več. Vedno ko predstavljamo vino, predstavljamo celovitost dežele, kulinariko, doživetja, tradicijo ...
Zato ste zgroženi ob pikolovski administrativni politiki Slovenije ob preverjanju porabe promocijskih sredstev?
Zgolj nekaj deset vinarjev od nekaj tisoč v Sloveniji se ukvarja z izvozom. Seveda smo se naslonili tudi na ta podporna sredstva in jih uporabili leta 2008, 2009, 2010 in 2011. Zdaj se pojavlja superrevizija po nalogu EU in v Sloveniji smo se je lotili zelo pikolovsko ali ne vem, kako bi rekel temu. Vse, ki smo se ukvarjali z izvozom, kriminalizira in postavlja v čuden položaj, da bomo morali celo vračati podporna sredstva iz let 2010 in 2011.
V čem je problem?
V zahtevnosti dokumentacije, ki naj dokazuje, da smo zares vlagali.
Recimo?
Težko dopovemo kitajskim partnerjem ali drugim zunaj Evrope, da potrebujemo za nazaj desetine papirjev, da dokažemo resničnost izvajanja promocije na Tajvanu, v Čengduju, Pekingu, Šanghaju ipd. Če ni dokaz to, da zdaj izvažamo, potem ne vem, kaj je.
Koliko ste izvozili?
Lani že dobro tretjino proizvodnje, ki je v normalnih letinah med pet in šest milijonov litrov vina. Slovensko povprečje pa je približno štiri, pet odstotkov. Za strateški cilj smo si najprej zastavili 30 odstotkov izvoza, pred dvema letoma smo ga pomaknili na 40 odstotkov. Zdaj smo na 38 odstotkih in naslednji cilj je, da bomo imeli 50 odstotkov prihodkov od izvoza. Zavedati se moramo, da vsak slovenski vinar, ko pride na nek trg, tega odpira za vse. Zato ne razumem zapletov pri administrativni izvedbi promocije na tretjih trgih, saj nismo ravnali nič drugače kot vinarji Francije, Španije, Italije.
