Višje so subvencije, nižja je produktivnost podjetij

»Nedavna študija na kitajskih podjetjih je pokazala, da lahko učinkovito oblikujemo sistem državnih pomoči tako, da to ne izkrivlja konkurence na trgu. Na splošno bi lahko rekli, da širokopasovni ukrepi bolj pozitivno vplivajo na celotno gospodarstvo kot ukrepi, ki so povezani s podporo različnim sektorjem in podjetjem,« pravi dr. Polona Domadenik z ljubljanske ekonomske fakultete, ki s kolegi že več let analizira državne pomoči.

Katere državne pomoči so po oceni vaše študije učinkovite in katere ne?

V našo raziskavo so bila vključena podjetja, ki delujejo v nefinančnem sektorju gospodarstva. V splošnem bi lahko rekli, da obstaja negativna povezava med velikostjo subvencije (normirano na prodajo podjetja) in produktivnostjo podjetja. Povezava je bila zelo izrazita predvsem v obdobju med letoma 1998 in 2002. To je obdobje, v katerem je bil obseg državnih pomoči največji in očitno so jo takrat dobila predvsem podjetja v težavah. Zanimivo je tudi, da je učinek na produktivnost večji v primerih, kadar se uporabljajo horizontalni ukrepi industrijske politike. V raziskavi nadaljujemo proučevanje učinkov različnih instrumentov. Prvi rezultati kažejo, da produktivnost najbolj povečujejo mehanizmi pomoči, ki spodbujajo razvojno in raziskovalno (R & R) dejavnost.

Treba pa je poudariti učinkovitost ukrepov državne pomoči, ko nastopi kriza. V času sistemskih kriz, ki niso vezane na eno državo, ampak zajamejo več držav, imajo v kratkoročnem poslovanju lahko velike probleme tudi podjetja, ki imajo sicer dober poslovni model. Takšna globalna kriza, ki smo ji bili priča pred kratkim, je povzročila drastično zmanjšanje povpraševanja ne le na domačem trgu, temveč tudi in predvsem na ključnih izvoznih trgih. To je za izvoznike, najbolj propulziven del gospodarstva, hud šok. Takrat je primerno, da država vskoči s sistemom pomoči, namenjenih za zaposlovanje in ohranitev delovnih mest, subvencioniranje izobraževanja zaposlenih v podjetjih, ki pomenijo trenutni poslovni vrhunec zaradi padca prodaje podjetja in podobno. Seveda je pri tem ključno dobro merjenje na ukrepe, kajti sistem pomoči poskusijo podjetja izkoristiti kar čim bolj – pa če jo potrebujejo ali ne. Seveda je tu »žogica« na strani zakonodajalca, da dobro razmisli o pogojih razpisa tovrstnih pomoči z namenom, da so stroški tovrstnih pomoči za delodajalce čim nižji.

Letno poročilo o državni pomočeh v zadnjih treh letih vključuje tudi ocene o uspešnosti teh pomoči, ki jih dajejo sami dodeljevalci. Ti za večino pomoči ugotavljajo, da so učinkovite, kar pomeni oceno 4, nobena pomoč pa ni dobila zadostne ali nezadostne ocene. So te ocene po vašem mnenju res tako dobre?

Te ocene so gotovo nerealne, saj dodeljevalci ocenjujejo svoje lastno delo, svoje lastne sheme. Logično je, da bodo pri teh ocenah pristranski. Korektno bi bilo primerjati rezultate (bodisi dobičkonosnost, produktivnost ali rast zaposljivosti) primerljivih podjetij, ki so subvencije prejele, s podjetji, ki niso bila subvencionirana.

Med bolj problematičnimi so pomoči za prestrukturiranje podjetij, saj so številni prejemniki te pomoči propadli ali pa so kljub pomoči zdaj spet v težavah. Aktualna primera sta, denimo, Adria Airways in Polzela. Država pri tem pogosto tehta stroške stečaja in državne pomoči. Je tak pristop primeren?

Tak pristop je v bistvu smiseln, kajti v stečaju nastajajo stroški, ki so povezani z morebitno brezposelnostjo zaposlenih, poplačilo terjatev iz stečajne mase, ki je zelo majhno, pa ustvari nove probleme pri podjetjih, ki imajo terjatve pri tovrstnih dolžnikih. Učinek na državni proračun je tako zaradi tovrstnih učinkov lahko precej večji, kot znašajo neposredni stroški stečaja. Pri vsem tem pa bi morali uradniki stroške in koristi ovrednotiti v daljšem časovnem obdobju in presoditi, ali poslovni model podjetja, ki prosi za pomoč, »vzdrži« tržno konkurenco, ko pomoč usahne. V veliko primerih namreč pomoč problem le odloži, ne pa tudi reši. To podjetje se potem čez leto ali dve spet znajde v težki finančni situaciji. Prepričanje vodstev teh podjetij, da so »preveč pomembna, da bi jih država pustila propasti«, jih uspava in ne motivira za resno prestrukturiranje. Govorimo o tako imenovanem fenomenu »mehkih proračunskih omejitev«.

Čeprav se že več let napoveduje odmik od nepovratnih državnih pomoči k povratnim oblikam, subvencije še vedno prevladujejo. Zakaj se tako vztraja pri takih načinih, ki dajejo tudi več možnosti za pasivnost prejemnikov oziroma odvisnost pa tudi zlorabo?

Težko vprašanje, na katerega bi verjetno lahko odgovorili tisti, ki imajo v rokah »škarje in platno« državnih subvencij. Sama imam občutek, da sestavljajo tisti, ki so odvisni od nepovratnih sredstev, izjemno močno interesno skupino, ki ji spremembe na tem področju niso pogodu. Vendar mislim, da obstaja resna želja po spremembi tega sistema tudi v Sloveniji, in upam, da bo tej vladni ekipi taka sprememba uspela.

Zadnje poročilo o državnih pomočeh kaže, da so se pomoči za raziskave in razvoj v treh letih za skoraj polovico zmanjšale. Delež za industrijske raziskave se je sicer sorazmerno povečal, absolutno pa zmanjšal. Nas mora to skrbeti, glede na to, da se ves čas poudarja pomen R & R?

Slovenija mora kot članica EU upoštevati tudi stroge zakonodajne omejitve z notranjega trga in politike konkurence, ki zelo omejuje obseg državne pomoči. Po drugi strani pa nas nov model državnih pomoči na ravni EU spodbuja, da omejena javna sredstva namenimo za inovativne projekte, ki bi podprli vodilne pobude strategije Evropa 2020. Seveda pa je od vsake članice odvisno, katero področje bo razvijala in kam bo usmerila del državnih pomoči za prihodnji razvoj. To je vključeno v strategijo pametne specializacije. Ključni razmislek v evropskem sistemu državnih pomoči gre torej v smer povezave med cilji strategije Evropa 2020 in njenimi vodilnimi pobudami na eni strani ter pravili o državnih pomočeh na drugi strani, pri čemer je najbolj nezaželen učinek izkrivljanja konkurence na trgu. S tem hoče evropska komisija spodbuditi članice, da skromna javna sredstva namenijo uresničevanju skupnih in posebnih prednostnih nalog. V komisiji so se zavezali k zmanjšanju birokratizacije in nepreglednosti pravil ter hitrejšemu sprejemanju odločitev, upajmo, da bo to storila tudi Slovenija.