Tiskane izdaje
Načrtovano preurejanje ptujske tržnice v velik prireditveni prostor sredi starega mestnega jedra je razkrilo skoraj vse pasti lokalne politike. Ravnanje župana Senčarja in mestnih svetnikov pri tem projektu bi lahko bilo uvodno poglavje v učbeniku o tem, kako se ne sme vladati.
O županovi trmi in ignoranci je bilo javno povedanega že zelo veliko, pa se ni nič spremenilo. Resnici na ljubo se mu prav dosti niti ni treba truditi ob takšnih mestnih svetnikih, ki zdaj z dvakratnim glasovanjem »rušijo« razpis za izvajalca del, ker naj bi bil prirejen za vnaprej izbranega srečneža, ki bo pobasal 4,8 milijona evrov za dela, še pred letom dni vredna polovico manj, pred tem pa so zamudili vse priložnosti, da bi obnovo tržnice kritično prevetrili in spremenili.
Če bi ob sprejemanju in potrjevanju projekta lani julija prebrali gradivo, ki so ga dobili na mizo, ne bi bili začudeni, zakaj je nastala iniciativa proti podiranju sedmih dreves cigarovcev. Iz gradiva bi izvedeli tudi, da bo za novost v prihodnjih dveh desetletjih treba plačati še več kot pet milijonov evrov ter da bodo edini arhitekturni elementi v mestu, ki so nastali pod Plečnikovim nadzorom, izginili za vedno. In če bi še malo pomislili, bi jim bržkone moralo biti jasno, da ne obravnavajo projekta tržnice, ampak ureditve velikega prostora za veselice, ki v staro mestno jedro nikakor ne sodi(jo).
A so projekt z vsemi nejasnostmi potrdili in sklenili, da bodo o o njem še enkrat odločali, ko bo bolj dodelan. Na sklep so nato pozabili in zaleglo ni niti, da so jih meščani, ki so zbrali na tisoče podpisov, prosili, naj vse skupaj še enkrat premislijo.
Svojo zadnjo priložnost so zamudili ob glasovanju za letošnji proračun, v katerem je bila postavka za obnovo tržnice, ki bi jo lahko izločili ali zaradi previsoke cene ali zaradi zahtev občanov.
Čeprav so se menda dogovorili, da bodo zrušili celotni proračun, ki ga je pripravil župan, so se na koncu »zapletli« v svoje glasovalne gumbe, kakor da bi jih v četrtem letu glasovanja na občinskem svetu videli prvič. H glasovanju so se prijavili večinoma tisti, ki so bili za, številni drugi pa ne, s čimer so znižali število glasov, potrebnih za potrditev. Na koncu je bil še župan presenečen, kako zlahka je šlo, pa čeprav skozi šivankino uho.
Potem se je začela civilna vojna za cigarovce in kot v najbolj napeti diverzantski akciji je županu z levo roko uspelo podreti tudi te.
Po vseh zamujenih priložnostih se je občinski svet zbudil in se spravil nad slabo pripravljeno, kar šestkrat spremenjeno javno naročilo za izvajalca in nadzornika. Prepozno. S tem manevrom se svetniki ne morejo več oprati odgovornosti za tisto, kar se bo s »tržnico« dogajalo, za vse za nazaj še manj. Krivi so; župan pa je zmagal brez vsake strategije, zgolj z vztrajno ignoranco.
