Treba bo nehati voliti ljudi, ki so samo všečni na televizijskih nastopih

Izjave o lobijih, ki da preprečujejo nujne spremembe, je prepričan Yuri Sidorovich, so le izgovor in izraz pomanjkanja poguma.

Objavljeno
30. marec 2018 12.20
Yuri Sidorovich
Suzana Kos
Suzana Kos
Strokovnjak za preiskovanje prevar ter zunanjo in notranjo revizijo ima več kot dvajset let izkušenj. Pridobil jih je v ZDA, Sloveniji in več drugih evropskih državah. Yuri Sidorovich, odgovorni partner za jadransko regijo v družbi Deloitte, je po rodu Belorus, 14 let živi v Sloveniji, tukaj si je ustvaril tudi družino. Ima slovensko državljanstvo in kot aktiven državljan hodi na volitve.

Predsednik evropskega sveta Donald Tusk je na novinarsko vprašanje, ali je čestital Vladimirju Putinu za izvolitev, odvrnil, da po vnovičnem napadu z živčnim strupom v Salisburyju ni bil pri volji za praznovanje nove Putinove zmage. Večina držav EU in ZDA ter Avstralija so se že odločile za izgon ruskih diplomatov iz svojih držav.

Kaj naj vam odgovorim na to?

Naj vam pomagam še z nekaj dejstvi. Nekateri naši gospodarstveniki, med drugim na primer Janez Škrabec, ocenjujejo, da je lahko manj demokracije za gospodarstvo in življenjski standard ljudi dobro. Bertelsmannova fundacija je objavila novo študijo, v kateri preverja stanje demokracije in človekovih pravic, gospodarske razmere in delovanje državnega aparata v 129 državah. Ključna ugotovitev je, da na svetu že več kot 3,3 milijarde ljudi živi v državah, ki so vodene avtokratsko. To je največ, odkar obstaja študija. Povečalo se je število manipuliranih volitev, vse več je državnega nasilja nad prebivalci, raste število populističnih politikov, ki ignorirajo demokratične institucije.

To je zelo kompleksno in težko vprašanje. Naj poudarim, da osebno zelo cenim demokracijo, odkrito družbo, zato imam rad Slovenijo, ki je odprta, demokratična država. Mislim, da je to največji dosežek samostojnosti. To govorim res iskreno. Dejstvo pa je, da so države na zelo različnih ravneh razvoja, ne le gospodarskega, ampak tudi političnega, socialnega. Predstavljajte si, da bi Cerarjeva vlada, ki je relativno uspešna, v svoje roke vzela vodenje Rusije. Kaj bi se zgodilo? Rusija bi v enem tednu kolapsirala! Žal je realnost takšna, da ta država verjetno potrebuje močno roko, zaradi ravni političnega, družbenega in gospodarskega razvoja. Nikakor ne idealiziram Putina, da ne bo pomote. Rusija je pred dvajsetimi leti imela neko podobo demokracije, vendar je bil tedaj v državi popoln kaos. Ponavljam, ne razumite me narobe, če imam na izbiro demokratično odprto družbo in svobodno državo, se bi gotovo odločil zanjo. Slovenija je očitno pripravljena na to, marsikatera druga država pa za zdaj še ni. Hkrati pa je tudi dejstvo, da ko govorimo o avtoritarnih režimih, vedno pozabljamo, da tudi tam ljudje relativno svobodno volijo. Ljudje imajo te politike dejansko radi. Belorusi imajo svojega predsednika Aleksandra Lukašenka stokrat raje, kot imajo Slovenci radi celotno vlado skupaj.

Načeloma svojih politikov sicer ni treba imeti rad, tudi to je izraz demokratične zrelosti družbe.

Absolutno. Strinjam se z vami, to je paradoks, a je hkrati tudi dejstvo. Tam bi lahko imeli vsak dan volitve in bi Lukašenko ali Putin vsak dan znova zmagala. Družba mora biti dejansko zrela, da ima lahko demokratično državo.

Dobro bi bilo, da bi aktualna trgovinska in politična zaostrovanja minila v mirnem tonu. Je mogoča nova kriza? Šele jeseni bo sicer jasno, ko bodo začela prihajati naročila za jesen oziroma zimo, ali se je gospodarstvo začelo ohlajati. Če se bodo prestrašili še potrošniki in začeli odlašati z nakupi, bo to res pomenilo težave.

Z gospodarskega vidika je Slovenija je zelo odprta država. Zato predvidevam, da obstaja možnost, da bo mogoče z zamudo občutila del mednarodnih konfliktov. Dvomim pa, da bi trenutna dogajanja v kratkem roku povzročila še eno svetovno gospodarsko krizo.

Yuri Sidorovich, foto: Uroš Hočevar/Delo

Ste strokovnjak za preiskovanje prevar. Katera vas je še posebej presenetila?


Že več kot dvajset let se ukvarjam tudi s prevarami, ugotavljam, da so vse bolj ali manj standardne. Čeprav verjetno vsak prevarant zase meni, da je morda nekaj posebnega oziroma originalnega, vsi kradejo približno enako.

To pa je?

Tipologija prevar je razmeroma standardna povsod po svetu, na primer polovica vseh prevar se dogaja pri nabavi. To je svetovni fenomen in pri tem Slovenija ni prav nič drugačna. Na primer, prirejajo razpise ali pa se denar deli brez njih, usluge pa se vračajo v denarni obliki ali kot protiusluge.

Nekdanji minister Mitja Gaspari je prepričan, da je – glede na izkušnje z gradnjo avtocest – za nadzornika gradnje drugega tira nujno izbrati tujo institucijo. Tako bi se razklenile povezave v gradbenem sektorju.

Strinjam se, da je to področje zelo tvegano in da je zelo izpostavljeno prevaram in korupciji. Zato je zares nujno zagotoviti ustrezen nadzor, tudi z vidika preprečevanja korupcije. Ne strinjam pa se, da ga lahko zagotovijo le tujci. Z njimi smo imeli zelo slabe izkušnje v eni od znanih ustanov.

Govorite o Družbi za upravljanje terjatev bank (DUTB)?

Ne bom omenil imena družbe, ampak tega verjetno ni težko uganiti. Žal izkušnje s tujci niso bile pozitivne, lahko bi rekel, da bi jo celo bolje vodili Slovenci. Ali pa bi vsaj malo pazili, kaj počnejo, tujci niso. Percepcija, da smo v Sloveniji vsi pokvarjeni, pač ne drži. V Sloveniji smo predvsem nadpovprečno negativni. Delujem v več državah, in verjemite mi, Slovenci so nadpovprečno pošteni. To je pravzaprav paradoks. V eni od raziskav pred leti so namreč naši menedžerji po percepciji korupcije Slovenijo uvrstili v sam vrh, češ da je najbolj koruptivna država na svetu, kar pa je povsem napačna ocena. Slovenija je glede koruptivnosti pod povprečjem, slovenska vzgoja k poštenosti pa je bistveno močnejša kot marsikod po svetu.

V DUTB so bile predvsem afere s plačami. Ali govorite tudi o čem drugem?

Nisem omenjal imena DUTB.

Tako je, jaz pa sem ga.

Lahko rečem le, da sodeč po takratnih medijskih zgodbah plače res niso bile največja afera DUTB.

Slovenci smo bili najbolj pesimistični tudi v krizi. V Deloittovi raziskavi o razpoloženju finančnih direktorjev srednje in vzhodne Evrope za letos prav tako izhaja, da so se slovenski direktorji izkazali kot najbolj previdni in konservativni. Le 17 odstotkov vprašanih verjame, da leto prinaša priložnosti, vredne večjih poslovnih tveganj. Zakaj tako malo?

Slovenci so zelo emocionalen narod, hkrati pa svoja čustva zelo skrivajo in po raziskavah je to tudi eden od razlogov za visoko stopnjo samomorov. Slovenski nadpovprečni pesimizem v krizi je izviral iz dejstva, da je bila to prva kriza v samostojni državi in se z njo nekako niso znali spopasti. Če si pesimističen, si hkrati zato tudi bolj previden, kar pa ni slabo. Nasprotno. Ta previdnost bo morda preprečila še eno hudo krizo. Eden od razlogov za previdnost je tudi dejstvo, da po izhodu iz krize v državi ni bilo nobenih močnih reformnih, strukturnih ukrepov, ki bi slovensko gospodarstvo naredili bolj robustno in nam zagotovili svetlo prihodnost.

Ocenjujete tudi, da je glavna težava Slovenije v tem, da se nismo nikoli zares poslovili od komunistične preteklosti in nikoli zares začrtali svoje prihodnosti. Od kod to mnenje?

Težko natančno opredelim, ali gre za nostalgijo po bivšem sistemu, a ta nedvomno obstaja! Če se pogovarjate z ljudmi, ki so živeli v tistih časih, imajo še vedno kar nekaj nostalgije, vsaj jaz to poslušam, razlagajo mi, kako je bilo lepo pod maršalom Titom.

Težko je verjeti, da to govorijo gospodarstveniki.

Med njimi je tega res manj, med »običajnimi« ljudmi pa niti ne, a gospodarstveniki tako ali tako odločajo zelo malo, pravzaprav presenetljivo malo v tej državi. Širše javno mnenje pa še vedno nekako diši po Jugoslaviji, enakosti in tako v Sloveniji še vedno ne razumemo, da če je nekdo bolj izobražen in bolj uspešen ter če več dela, da mora biti torej tudi bolje plačan. Nas strašno zanimajo plače direktorjev, ki jih morajo razkrivati tudi podjetja v zasebni lasti, čeprav ni prav nobenega razloga, da bi jih objavljali. Pa jih morajo, ker nas muči radovednost, kdo morebiti zasluži več od mene. Veliko se jih rado razburja, da imajo direktorji previsoke plače, na razpisih, na katerih jih iščejo, pa ni nikjer posebne gneče in velikega zanimanja.

Za vse slabši kadrovski nabor za družbe v solasti države nezanimanje ne čudi, saj jih odpihne veter vsakokratne vladne koalicije.

Strinjam se s tem. Čeprav opozarjam predvsem na splošno javno mnenje o menedžerjih, ki so stigmatizirani zaradi svojih plač. Ne spomnim se, da bi koga, ki je gospodarsko uspešen, slavili in bi se z njim vsa država veselila. Uspeh povzroča kvečjemu zavist. Če se zmaga na kakšni športni prireditvi, pa je v državi vsesplošna evforija.

Koga bi morali slaviti zaradi njegovih gospodarskih uspehov?

Zagotovo je eno takšnih podjetij Outfit7. To je daleč najdražje prodano slovensko podjetje, na to bi lahko bili ponosni. Bilo je eno najuspešnejših podjetij na svetu, njihova aplikacija je bila številka ena. To ni nič manj pomembno kot zmaga v smučarskih skokih.

Morda pa tega podjetja ne dojemamo kot slovenskega, saj so sedež preselili na Ciper, glavna lastnika pa tudi nista bila rezidenta Slovenije?

Morda bi se pa morali vprašati, zakaj so sedež podjetja Loginovi prenesli na Ciper! In zakaj tudi ena največjih kriptomenjalnic, ki bo morda prav tako prodana, nima sedeža v Sloveniji? Mislite, da lastniki selijo svoja podjetja v tujino, ker nimajo radi Slovenije? Razlogi za te odločitve so toga regulativa in zbirokratiziranost ter dejstvo, da davčni sistem ne podpira izobraženih ljudi in ne visokotehnoloških podjetij. Slovenski davčni sistem podpira morda proizvodna podjetja, ki izdelujejo izdelke z nizko dodano vrednostjo za večje proizvajalce v Evropi. Uspešni bodo odšli, država pa ne bo imela nič od njih. Dejstvo je, da je ljubezen do države emocionalna stvar, biznis pa racionalna.

Delite mnenje, da na finančnem ministrstvu niso sposobni pripraviti dobre davčne zakonodaje?

Finančno ministrstvo je samo računovodstvo države. Za resno davčno reformo potrebujemo politično voljo celotne vlade in morda tudi širši družbeni konsenz. Za spremembe, ki bi povečale interes tujih dolgoročnih investitorjev pri nas, bo treba znižati določene davke in hkrati za določen čas znižati tudi porabo države. Kajti od trenutka, ko bomo morda le dobili ugodno davčno okolje, do trenutka, ko bo to znano v tujini in nas bodo tuji investitorji zaznali in bodo prišli k nam, lahko mine nekaj let. In za teh par let je treba nekaj prihraniti ali pa nekaj privarčevati zdaj. Aktualne dodatne davčne prilive bi morali uporabiti za druge zadeve, na primer za znižanje javnega dolga, ne pa da vsi razmišljajo, kako bi jih pokurili, brez dolgoročnega učinka za prihodnost države.

Govorite o zahtevah po višjih plačah v javnem sektorju? Septembra 2014, ko je prisegla vlada Mira Cerarja, je masa bruto plač v javnem sektorju znašala 277 milijonov evrov, septembra lani pa 320 milijonov.

Nisem kritičen do zahtev po višjih plačah nasploh. Ljudje pač morajo biti pošteno plačani za dobro, koristno in učinkovito delo. Vprašanje pa je, kdaj je pravi čas za višanje plač. Dejstvo je, da živimo do ušes zadolženi in zdaj razmišljamo še, da bi povišali javne plače. Nisem privrženec varčevanja v javni upravi kar povprek, a naj se zagotovi, da se hkrati poveča njena učinkovitost. Poglejmo, kaj počnejo, zakaj so sploh tam. Slovenija v času samostojnosti ni doumela, da smo izjemno majhna država, da si ne moremo privoščiti javnega sektorja oziroma javne uprave, kot ga ima Velika Britanija ali Nemčija. Do davkoplačevalcev je nedopustno, da se zgledujemo po takšnih državah in da imamo toliko ministrstev pa agencij, uradov in podobnega. Pa čeprav so koristni in dobri, tudi sam bi si na primer morda želel helikopter, da bi se vozil z njim v službo. Pa ga zares potrebujem, je to najbolj učinkovita poraba mojega denarja? Sprijaznil sem se s tem, da sem premajhen, da bi si lahko privoščil zasebno letalo. Tako bi moralo veljati tudi za državo.

Tak primer se zdi tudi Banka Slovenije, v kateri po vstopu v evropsko denarno unijo in po izgubi funkcije vodenja lastne denarne politike število zaposlenih raste.

Ne bi komentiral konkretnega primera. Če govorim splošno, zakoni, po katerih funkcionira birokracija, so takšni: vsak birokrat kreira delo zase in še za tri birokrate zraven. Zato verjamem, da delajo in da delajo veliko. Delajo pa nekaj nekoristnega, včasih celo tudi kaj škodljivega. Zakaj na primer traja 240 dni, da se izda gradbeno dovoljenje? Le kaj bi počeli, če bi ga izdali v štirih dneh in če bi se ugotovilo, da jih je vendarle preveč? Zdaj pa so zaposleni in imajo celo občutek, da delajo nekaj koristnega. Dvomim, da bi kdo v javni upravi zase dejal, da je največji škodljivec v naši državi, oni iskreno verjamejo, da delajo nekaj dobrega. Nepotrebne papirologije in števila absurdnih stvari, ki jih zahtevajo, pa je po mojih izkušnjah preveč. Vsak od nas se je že znašel pred nerazumnimi in nepotrebnimi birokratskimi zahtevami.

Vsak dan se srečujem s kakšnim takšnim primerom, saj Deloitte dela s stotinami podjetij na različnih področjih. Za izdajo dovoljenja za tujca, ki hoče biti v Sloveniji, je na primer treba prinesti rojstni list, ki ne sme biti starejši od šestih mesecev. Uradniki sploh nočejo razumeti, da marsikatera država rojstni list izda samo enkrat v življenju. Če bi zahtevali nov poročni list, bi bilo razumljivo, saj se v šestih mesecih človek lahko tudi loči, a pri rojstvu se v življenju ne zgodi nič novega, ne moreš se znova roditi. Tujci se smejijo ob takšnih zahtevah. Podobno je na primer tudi glede izobraževanja; ne morete si misliti, koliko težav je pri izmenjavah študentov, da bi tujci lahko prišli k nam, traja pridobitev vizuma tako dolgo, da prej mine že pol semestra. Postopki so tako zapleteni, da se marsikateri tuji študent odloči za študij drugje.

Yuri Sidorovich, foto: Uroš Hočevar/Delo

Kako bi pa merili učinkovitost javne uprave? V GZS opozarjajo, da se je čas izdaje gradbenega dovoljenja v Sloveniji v desetih letih podaljšal na 240 dni, v Srbiji se je skrajšal na 110 dni. Povprečna izkoriščenost operacijskih dvoran je po podatkih ZZZS znašala samo 6,6 ure na dan.

Neučinkovitosti je ogromno, od čakalnih vrst v zdravstvu do neučinkovitosti izobraževalnega sistema. Pri nas je dosežek, če človek pri tridesetih konča fakulteto. »Dosežek« je, da zgradimo šolo v najhitreje rastočem naselju v Sloveniji, na Lavrici, nato pa se več let išče rešitev, da bi ta šola dobila še telovadnico. Nereševanje demografskega problema je še en dokaz nesposobnosti javne uprave.

Na šolskem ministrstvu že sedem let zbirajo podatke, da bodo lahko ocenili učinkovitost visokega šolstva, torej koliko študentov v rednem roku konča fakulteto.

Ne vem, koliko let je potrebnih za takšno raziskavo, a lahko vam povem, kaj vidim sam: v Sloveniji so začetniki, ki pridejo delat k nam po študiju, v povprečju vsaj pet let starejši od začetnikov v drugih državah, ki jih poznam. Če človek torej konča fakulteto okoli 30. leta, začne delati in si zgradi neko osnovno kariero, začne graditi družino skoraj po 40. letu. To je malce pozno, še zlasti za državo, ki ima resne demografske probleme.

Deloittova študija za srednjo Evropo kaže, da se manj kot petina anketirancev počuti pripravljene za realnost delovnega življenja. Samo 15 odstotkov jih meni, da so s svojo izobrazbo dobro opremljeni za iskanje službe. Več kot tri četrtine bi jih zapustilo domovino, če bi se pojavila prava karierna priložnost.

Socialni infantilizem, ki ga omenjate, seveda ni značilen le za Slovenijo. Beg možganov, s katerim se že nekaj časa ubadajo mnoge države, pa je resna nevarnost za države srednje Evrope. Moja lastna izkušnja je takšna: nekaj let pred krizo skoraj noben mladi Slovenec ni želel zapustiti domovine, zdaj odhajajo. Pa ne zato, ker bi potrebovali izzive, ampak ker potrebujejo prihodnost. V Sloveniji je ne vidijo. Tukaj vidijo obup. Kriza je bila razlog tega obupa, a v Sloveniji se ni naredilo prav ničesar, da bi se to spremenilo, svet se je spremenil, nove generacije so postale bolj mobilne.

Kaj je Slovenija storila, da bi mladi ostajali v domovini? Raziskava, ki jo omenjate, lahko ponudi nekaj podlag za pripravo učinkovitih strategij privabljanja in ohranjanja najboljših kadrov. Dajmo že torej končno nekaj storiti na davčnem področju, na primer po zgledu Velike Britanije. Zakaj, recimo, do 23. ali 25. leta do določene ravni prihodkov, na primer 30 tisoč evrov na leto, mladi ne bi bili oproščeni vseh davkov? A je to res takšen ekstrem? Če ne bomo storili nič, bodo ti mladi odšli v tujino in z njimi tudi njihovi morebitni davčni prilivi v proračune drugih držav.

Ste pogledali, ali to predvideva predvolilni program kakšne politične stranke?

Nisem se poglabljal v analize posameznih programov, lahko pa povem, da na račun programov strank slišim predvsem zelo veliko populizma, hkrati pa zelo malo konkretnih gospodarskih ukrepov, ki bi res pripomogli k razvoju Slovenije. Spet neke populistične zgodbe, v smislu, dajmo čim več deliti, a brez jasnega odgovora, od kod bomo vzeli denar za to. In na žalost moram ugotoviti, da tiste stranke, ki so imele v preteklosti najboljše gospodarske programe, sploh niso prišle v vlado. Zdi se, da dober program ne zagotavlja hkrati tudi veliko glasov volivcev. Prej celo morda manj.

Govorite o NSi?

Ne bom omenjal konkretnih političnih strank. Žal interesa volivcev za pametne gospodarske programe ni bilo, in kot vidim, kolikor spremljam priprave na volitve, ga tudi zdaj ne bo. Očitno smo dosegli raven, ko nam je dovolj, da vlada ne naredi konkretne gospodarske škode. Kot recimo sedanja vlada; srečni smo, da ni naredila kakšne večje polomije. In gospodarstvo cveti, predstavljajte si, kako bi bilo šele bolje, če bi vlada dejansko kaj dobrega naredila. Slovenija bi postala čudež v Evropi. Državo volivci zaupajo novincem v politiki, ljudem, ki so popolna neznanka. Če bi šel gospodarstvenik, poslovnež na volitve, verjetno ne bi dobil veliko podpore, ker bi bil takoj prepoznan kot lopov. To je odmev preteklosti. Potrebujemo še vsaj eno generacijo, da se ta socialistična percepcija spremeni. Včasih se sprašujem, ali volivci sploh želijo, da je Slovenija gospodarsko uspešna država; zagotovo želijo, da je uspešna na športnem področju pa na kulturnem, ne vem pa, ali je tako tudi, ko gre za gospodarstvo.

Verjetno si prav vsak želi, da bi dobro živel.

Vam bom ponazoril s konkretnim primerom: ko se je leta 2013 dvignil DDV, smo hkrati izgubili v četrtfinalu na evropskem prvenstvu v košarki. Eurobasket je bil tragična novica, to, da smo najpomembnejši davek dvignili skoraj v istem dnevu za dve odstotni točki, pa skoraj sploh ni odmevalo med ljudmi. Sicer menim, da ni nič narobe, da je krizni dvig DDV ostal za vedno – to je namreč davek, ki je zelo učinkovit, pomemben proračunski vir in ljudje ga sploh ne opazijo. Investitorjev tudi ne ustraši, bolj je težava, da jih odžene od zamisli, da bi prišli k nam, informacija, da je Slovenija v vrhu na svetu po davkih na plače. Potem vse drugo sploh ni več pomembno. Zaradi tega je v očeh tujcev Slovenija zelo neugodno davčno okolje.

Pravite, da smo pri vladah zadovoljni že s tem, da ne sprejemajo škodljivih odločitev. Je mogoče reči, da je odlašanje s prodajo NLB neškodljiva odločitev?

Ne rečem, da je odlašanje s prodajo neškodljivo. A ko govorim o škodi, sem mislil, da v Cerarjevi vladi niso počeli velikih neumnosti. Če namreč gledam z vidika tujih vlagateljev, bi bili ti kvečjemu zelo presenečeni, če bi bila NLB privatizirana v dogovorjenem roku.

Si upate napovedati, kaj bo najprej prodano – NLB, Abanka ali Telekom?

Predvidevam, a to je povsem osebno mnenje in špekulacija, da najprej Abanka. Ker je politično najmanj izpostavljena. Ključni razlog sanacije bank je bilo sicer prav neučinkovito državno lastništvo bank. To morda ni popularna izjava, a še kako drži. Kriza se je začela leta 2008, banke smo sanirali leta 2013, kar pomeni, da smo potrebovali kar pet let, da smo ugotovili, da je nekaj narobe. In zdaj smo po dveh sanacijah NLB spet na vrhuncu branjenja nacionalnega interesa, nič se nismo naučili iz preteklih zgodb. Največjo banko imamo v negotovosti, kar ni dobro za nikogar, še najmanj za banko, ki potrebuje stabilnost, tudi stabilnost lastništva. Vodstvu banke zagotovo ni lahko, prav tako komitentom, ker ne vedo, ali imajo opravka z banko, ki jo bo morebiti spet treba sanirati.

Kdaj je po vašem stopnja brezposelnosti tako nizka, da bo zaradi večjega povpraševanja po zaposlenih to pomembno vplivalo na povišanje plač oziroma stroškov dela?

Gospodarstvo že zaznava pritisk na povečanje plač. Če ni dovolj delavcev, sicer lahko plače dviguješ do nezavesti, a več delavcev v državi zato ne bo. Moramo spremeniti izobraževalni sistem, morda ni potrebno, da gre toliko ljudi študirat in potem ne morejo z diplomami dobiti službe. Treba se je začeti ukvarjati tudi z reševanjem demografskega problema.

Z zakonom se ne da predpisati, da bi Slovenci imeli več otrok.

Tega res ne, je pa mogoča vrsta ustreznih ukrepov, ki bi vplivali na večjo rodnost. Mogoče je storiti marsikaj, a težava je, da se z reševanjem demografskega problema politika sploh ne ukvarja. Pri razpravi o pokojninski reformi se ukvarja samo s tem, za koliko povišati upokojitveno starost in kje vzeti dodaten denar za pokojnine. Če torej nismo na tem področju ničesar pametnega sposobni narediti, je očitno treba začeti razmišljati o nadzorovani in civilizirani politiki priseljevanja. Zdaj je o tem zelo težko govoriti, imigracije se niti omenja ne. Ko se govori o priseljencih, se namreč takoj pomisli na tiste, ki lezejo čez žico na mejah. A treba bo pač odpreti zaposlitvene meje za določeno delovno silo.

Začnimo torej premišljeno izbirati, koga hočemo, koga nočemo. Dajmo, recimo, začeti pri zdravstvu, naj pridejo k nam delat najboljši tuji zdravniki, spremeniti je treba ureditev, da ne bo več skoraj misija nemogoče dobiti dovoljenje za delo tujega zdravnika pri nas. Spremljam, kakšno politiko za to, da bi pridobile najboljše vrhunske znanstvenike in druge kadre, vodijo druge, manj razvite države od Slovenije. Pri nas pa ne, da se nam niti ne sanja, kaj storiti, še več, velik odpor je do uvoza delovne sile. Da ne po pomote – podpiram ohranjanje slovenske kulture in drugih narodovih obeležij, ampak z aktivno politiko priseljevanja se je nujno treba začeti ukvarjati. Tako bomo z uvozom kadrov vsaj delno rešili svoje probleme. Doslej smo namreč reševali težave migrantov, zdaj pa moramo mi začeti odločati, koga in kam želimo priseliti.

Predvidevam, da imate v telefonskem imeniku tudi številke predstavnikov vlade, pa bi jim lahko to povedali.

V imeniku imam res veliko številk, tudi ljudi iz vlade. Žal pa se dogaja, da mi, ko so v vladi, redkeje vrnejo klic in odgovorijo na sms. Prijazni so pred in po tem, ko niso več ministri. Ker te ljudi osebno poznam, lahko rečem, da niso neumni, manjka pa jim tako individualni kot kolektivni pogum, da bi izpeljali določene rešitve in odpravili neučinkovitosti. Govorjenje o lobijih, ki da preprečujejo spremembe, je samo izgovor za pomanjkanje poguma za izpeljavo nujnih sistemskih rešitev.

Kaj je za vas največji privilegij? Da lahko poveste naravnost to, kar mislite?

To, da imam čas za družino in da živim v dobrem, prijaznem okolju, kot je slovensko.

Poročeni ste s Slovenko?

Tako je, spoznal sem jo v podjetju, 13 let je od tega, in včasih si mislim, da sem večji Slovenec kot kdo drug, ker mi ni vseeno in ker verjamem, da lahko postanemo boljša, bolj bogata država, kjer bo življenje še lepše. Prepričan sem, da še nismo vsega usodno zamudili. Vsekakor pa bo treba nehati voliti ljudi, ki so samo všečni na televizijskih nastopih.