Tiskane izdaje
Ljubljana – »Predmet dogovora o ureditvi medsebojnih razmerij Mercatorja s konzorcijem kupcev ni urejanje položaja slovenskih dobaviteljev, saj je to stvar konzorcija prodajalcev, med katerimi so tudi družbe Skupine Pivovarne Laško, ki sodijo med največje dobavitelje Mercatorja, Mercator pa med njihove največje partnerje.«
Te pomenljive besede je v pogovoru za STA izrekel predsednik uprave Mercatorja Žiga Debeljak. Hotel je poudariti, da je prva dolžnost uprave Mercatorja zaščititi interese družbe, s čimer se do zdaj ni nihče resno ukvarjal. V obsežnih javnih polemikah je bila izražena kvečjemu skrb, kaj bo z zaposlenimi, sicer pa so se lobisti, politiki in mediji v glavnem ukvarjali s potencialno črno prihodnostjo živilsko-predelovalnih podjetij, dobaviteljev Mercatorja – v primeru, da bi ga prevzel Agrokor.
Pivovarna Laško je prva med prodajalci, ki mora razmišljati s stališča Mercatorjevih dobaviteljev (čeprav je v dvojni vlogi; a na kratek rok jo bolj žuli prezadolženost, kar jo sili v čimprejšnjo prodajo njenega skoraj četrtinskega deleža Mercatorja). A s tem so laški pivovarji, kot je razumeti iz poteka dogodkov, že zdavnaj opravili – na štiri oči s predstavniki Todorićevega Agrokorja. Ta jih je pridobil na svojo stran, ko jih je spustil na police Konzuma in jim obljubil nadaljnji plasman.
Zadnjo besedo ima
urad za varstvo konkurence
Pa je tudi stvar, na primer, NLB in NKBM, da rešujeta živilsko-predelovalno industrijo, o kateri se ve, da se, razen izjem, ni prilagodila času, ni racionalizirala? Je to naloga podružnic tujih bank? Samo do neke mere. Toliko, kolikor skrbi dolgujejo dobaviteljem kot svojim komitentom, predvsem pa toliko, da bodo prodajo delnic Mercatorja, če so se že odločili zanjo in plačali drage tuje svetovalce, pripeljali do konca. In da jim ne bo treba plačati odškodnine Mercatorju, če zaradi propadlega posla ciljni družbi nastane poslovna škoda. Sicer pa je to naloga urada za varstvo konkurence (UVK). On bo tisti, ki bo na koncu presodil, ali bi vstop Agrokorja v lastništvo Mercatorja omejil konkurenco na trgu in postavil sedanje Mercatorjeve dobavitelje v deprivilegiran položaj.
Agrokor je že pred iztekom razpisa za zbiranje zavezujočih ponudb predhodno priglasil nameravano koncentracijo na vseh trgih, na katerih družbi poslujeta. Na slovenski UVK je prispela priglasitev že septembra. Pozneje so jo morali vlagatelji dopolniti, vseh zahtevanih podatkov pa niso imeli na voljo. Zato se urad, kot je povedal njegov direktor Damjan Matičič, zdaj ukvarja s pridobivanjem nujnih podatkov in dokumentov po uradni dolžnosti.
»Notranji« in »zunanji« dobavitelji
Družbe se odločajo za predhodno priglasitev takrat, ko hočejo vnaprej vedeti, kakšne možnosti imajo pri pridobitvi soglasja oziroma ali so s svojimi načrti »na varni strani«. Naprej poteka postopek takole: od trenutka, ko stranke sklenejo kupo-prodajno pogodbo ali prevzemnik objavi javno ponudbo za prevzem ali ko prevzemnik pridobi kontrolo v ciljni družbi, ima kupec 30 dni časa, da na urad vloži dejansko priglasitev koncentracije. Urad ima v tem primeru dve možnosti: da uvede enofazni ali dvofazni postopek. Prvi je krajši, traja do 30 dni in se uporabi pri manjših koncentracijah, drugi pa se uporabi pri zapletenejših, večjih koncentracijah, z večjimi potencialnimi učinki na narodno gospodarstvo. Zato zahteva dodatnih 60 dni časa.
V primeru koncentracije Mercatorja in Agrokorja bi varuh konkurence gotovo uvedel dvofazni postopek, saj bi bila to koncentracija dveh monopolistov, naloga urada pa je varovati konkurenco. Preverjal bi stopnjo koncentracije. Pri tem je upravičeno opozorilo Žige Debeljaka, da bi s povezavo nastalo trgovsko podjetje, ki bi bilo največji trgovec na petih trgih v regiji. Slovenski varuh konkurence bi pod drobnogled še posebno vzel vertikalno integracijo in ugotovil, kako se po spremembi lastništva spremenijo konkurenčni položaj in odnosi trgovca s sedanjimi dobavitelji Mercatorja. Poenostavljeno: če je lastnik trgovske družbe koncern, ki ima v svoji organizacijski strukturi celotno ponudbo izdelkov »od njive do mize«, zunanji ponudniki niso v enakopravnem položaju s koncernskimi. Pri prvih se cena (in marža) določata po pravilih trga, ponudbe in povpraševanja, pri koncernskih podjetjih pa teh elementov konkurenčnosti ni. In razmerja na trgu se z vstopom takega lastnika lahko porušijo.
Za tako zapleten postopek presoje skladnosti koncentracije s konkurenčnopravnimi pravili je težko predvideti, koliko časa bi trajal. Lahko se zavleče že na začetku, saj zakonski rok začne teči v trenutku, ko je vloga popolna, ker pa gre za veliko količino informacij, lahko traja, preden so izpolnjeni pogoji. Vsekakor ne bo končan prej kot v nekaj mesecih.
Sicer pa bodo, če bo sklenjen dogovor med prodajalci in Agrokorjem, podobne postopke uvedli tudi na Hrvaškem, v Srbiji, BiH in Črni gori. Najbolj problematična utegne biti presoja na Hrvaškem, kjer bi združeni trgovec obvladoval polovico trga. Na ravni EU presoje koncentracije ne bo, saj ne bi imela čezmejnih učinkov.
