Tiskane izdaje
Pekarna Grosuplje ustvari večino prihodkov na domačem trgu. Kakšen potencial to pomeni za Don Don?
Imamo tri cilje. Prvi je, da skupaj s Pekarno Grosuplje naredimo regionalno zgodbo in sodelujemo v globalizaciji pekarskega posla v regiji preko povečevanja tržnih deležev, kar je trenutno najlažje s prevzemi podjetij v regiji. Drugi cilj je, da skupaj z Agrokorjem nadaljujemo kot specialisti za kruh in pekovske izdelke, da smo torej dodana vrednost trgovca, tretji cilj pa, da znanje in izdelke in posebnosti Pekarne Grosuplje ponudimo tudi na novih trgih, kjer se želimo širiti. Pekarna Grosuplje je briliant, njene ponudbe za zdaj še ni v regiji.
Boste ohranili blagovno znamko Pekarna Grosuplje in tudi imena kruhov?
Seveda, za slovenski trg je blagovna znamka Pekarna Grosuplje ena od ključnih vrednosti podjetja. Na Hrvaškem in na preostalih trgih smo prisotni z drugimi blagovnimi znamkami.
Ste si s kupoprodajno pogodbo za Pekarno Grosuplje zagotovili tudi vstop na hrvaške trgovske police?
Zagotovili smo si boljši nastop na trgu, zdaj bomo vsem partnerjem na Hrvaškem lahko ponudili bistveno več, kot doslej. Del ponudbe za hrvaški trg bo prišel iz Grosuplja, del pa iz naše tovarne v Zagrebu. Pekarna Grosuplje bo s svojimi izdelki oskrbovala Istro in Kvarner, zagrebška tovarna pa ostali del.
Sinergije se običajno dosežejo tako, da združuješ, racionaliziraš. Bo iz dveh pekarn zdaj nastal Don Don ali ostajata obe podjetji, kakšno bo velikostno razmerje med njima po prihodkih?
Imamo srečo, saj v našem primeru ni negativnih učinkov združevanja. Podjetji Don Don Slovenija in Don Don Hrvaška, ki sta doslej pokrivali severni del naših operacij v regiji, sta nišna igralca, dolga leta smo bili prvi igralec v krofih in v sendvičih, v drugih segmentih pa nas ni bilo, zato s Pekarno Grosuplje ni nobenega prekrivanja izdelkov in asortimanov. Tudi na svežem programu ni prekrivanja, saj je bila Pekarna Gorsuplje del Mercatorja.
Boj med peki za zvestobo potrošnikov je hud, iznajdljivost pekov pri poimenovanju kruha pravzaprav ne pozna meja. Danes jemo jelenov kruh, krjavelj, krajcer, štajerski itn. Kako je mogoče danes, ko ima že vsak diskontar svojo pekarno za dopeko, s prodajo kruha doseči ekonomijo obsega?
V pekarstvu imamo dva segmenta. Prvi je dnevno sveži segment, ki ima konotacijo lokalnega posla, drugi segment pa je dopeka, torej izdelki, ki jih lahko prodajaš v radiusu od tisoč do tisoč petsto kilometrov in v tem delu pekarji bijemo konkurenčni boj. Z industrializacijo. Če imate na Poljskem tovarno, ki izdeluje kajzerice brez stroška zaposlenih, jih lahko prodajate do Madžarske, v Srbijo pa se vam več ne splača, ker je strošek prevoza previsok, da bi bili konkurenčni. Segment dopeke je danes visoko industrializiran predvsem tam, kjer so peki dosegli tako velik notranji trg, da se jim to splača. Takšni trgi so denimo Poljska, Rusija, zahodne evropske države že mnogo prej, na Balkanu pa tega doslej ni bilo, saj nismo imeli velikega enotnega trga. S konsolidacijo v
pekarstvu se nam kaže priložnost, da na Balkanu ustvarimo 50-milijonski notranji trg in, če nam bo to uspelo, lahko dosežemo industrializacijo, ki je danes v regiji nima nihče. Poglejte današnje stanje. Vsi peki imamo nekakšne polavtomatske linije, na katerih na uro naredimo pet ali sedem tisoč rogljičkov, naš konkurent na Poljskem pa jih naredi 25.000 na uro, brez stroška zaposlenih. In to je tisto, kar potrebuje trgovec. Potrošnik v Lidlu ali v Mercatorju danes ne ve, kdo proizvaja bagete ali kajzerice, toda zgodba v ozadju je povsod enaka; vsi trgovci v Evropi razpisujejo enoletne ali dvoletne tenderje za standardne dopečne izdelke, kot so denimo 250-gramska bageta, 55-gramska kajzerica, 80-gramski masleni rogljiček itn. Vsi ti izdelki, ki jih lahko kupite v
Lidlu ali v neki drugi trgovski verigi, prihajajo z zahoda, pa ne zato, ker bi si trgovci to želeli, temveč, ker lokalni proizvajalci globalnim trgovcem enostavno ne moremo ponuditi željene količine proizvodov po ustrezni ceni ali ustrezne kakovosti. Poleg trgov nekdanje Jugoslavije želimo doseči tudi Bolgarijo in Romunijo, ki je najbolj perspektiven trg. Ima 20 milijonov ljudi, trgovina in proizvodnja še nista konsolidirani, zato je tam še veliko priložnosti.
Slovenija je prva konsolidirala trgovino v regiji, spomnimo se še, kako je Mercator združeval Emono Merkur in majhne lokalne trgovce. Kako to, da je do konsolidacije, ki smo ji priča in se nakazuje še v večji meri, prišlo šele z Agrokorjevim vstopom v Mercator?
Če bi naša živilska industrija že pred desetimi leti redefinirala svoj notranji trg in razširila svoje delovanje na regijo, bi bila pripravljena na konsolidacijo trgovine in s tem postala njen regijski partner. Pa se to ni zgodilo. Ker tega nismo naredili, smo zaostali za deset let. Ta zaostanek se prvo, drugo in tretje leto ni videl, zdaj pa se. Ko so prišli tuji trgovci, jim nismo mogli ponuditi na primer industrijske bagete, ker takšnega izdelka in proizvodnje za globalni trg nimamo. Ker smo ostali na napačno definiranem notranjem trgu. V nekaterih drugih branžah je Slovenija odreagirala in mislim, da je to kar prav. Žal se to ni zgodilo že prej. Biti samo slovenski akter v marsikateri dejavnosti ne bo dovolj.
Zakaj se ni zgodilo? Je preveč države v lastništvu podjetij?
Tega ne vem. Slovenska podjetja so imela veliko znanja in dobro infrastrukturo, lahko pa, da je bilo njihovim lastnikom preveč udobno ali so bili preveč zadovoljni ali pa so zaspali. V zadnjih dvajsetih letih so se trendi v pekarstvu vsaj trikrat povsem zamenjali in če bi Don Don ostal na izhodiščih, ki so veljali prvi dan, nas danes ne bi bilo tukaj. In to velja za čisto vse med nami. Z dogodkom Agrokor so se vsi zbudili. Pa veste zakaj? Ker je Agrokor kar naenkrat nakupe čokolade, sladkorja, olja itn začel gledati regionalno in ne več slovensko, kot je prej gledal Mercator. Tako kot Lidl ali Hofer delata že dvajset ali petdeset let.
Potegovali ste se tudi za nakup Žita, ki ga je zdaj pohrustala Podravka. Vam je kaj žal, da ga niste vi?
Žito je eno od tistih podjetij, ki po mojem mnenju ni v pravem času redefiniralo svojega notranjega trga, je pa tudi podjetje, ki ima potenciale. Na nakup smo se pripravili, toda prišel je nekdo (Podravka, op. p.), ki je bil za Žito pripravljen plačati več. Kupcu Žita želimo veliko uspeha, viteško se bomo z njim bojevali na trgu. Smo pa veseli, da nam je uspelo dobiti Pekarno Grosuplje, saj nam je bolj pisana na kožo -z nakupom Žita bi dobili tudi dejavnosti in izdelke, ki jih ne poznamo. Don Don skupaj s Pekarno Grosuplje letno v regiji naredi 100.000 ton pekovskih izdelkov, Žito 25.000; je pa skupina Podravka kapitalsko šestkrat večje podjetje kot Don Don in lahko da Podravka v nakupu Žita vidi nekaj, česar mi ne. To bo pokazal čas.
Si upate napovedati, katera živilska panoga bo naslednja na vrsti za konsolidacijo?
Mislim, da kar vse. Pa ne zaradi Agrokorja, temveč zaradi narave globalizacije.
Sodelujete tudi z diskontarji na slovenskem, hrvaškem trgu?
Za zdaj ne, ne izključujem pa, da se to v bodoče ne bi zgodilo. Delamo z drugimi trgovci.
Kakšno vlogo bo v lastništvu Don Dona in v celotni operaciji Pekarna Grosuplje odigral finski sklad KJK Capital, ki vas je lani dokapitaliziral za 6 milijonov evrov?
Finci nam pomagajo pri širitvi s svežim kapitalom in omogočajo vzdržno strukturo našega financiranja, v zameno pa povečujejo svoj delež v podjetju. KJK Capital je upravljalec skandinavskih pokojninskih skladov, lani je dokapitaliziral naše podjetje v Srbiji, zdaj smo se dogovorili tudi za dokapitalizacijo našega slovenskega podjetja za osem milijonov evrov. Tako bomo delno financirali nakup Pekarne Grosuplje, delno pa s posojili.
Kako pa je prišlo do sodelovanja z Gorazdom Čukom, ki je veljal za enega najpomembnejših sodelavcev Igorja Bavčarja v istrabenzu, zdaj pa je v vaši upravi?
Gospod Čuk je solastnik našega srbskega podjetja in ima veliko zaslug za našo celotno širitev v Srbiji, saj je dober poznavalec trga. Od vsega začetka je tudi solastnik Don Dona v Srbiji. V Sloveniji pa sva lastnika s sestro in po novem tudi Finci.
Širitev iz nišnega proizvajalca krofov in štručk v pekarstvo ste začeli v Srbiji, ne pa na domačem trgu. Zakaj?
Don don je začel v devetdesetih letih z nišnimi izdelki, krofi, sendviči, stručkami, ki jih takrat pri nas nihče ni delal. Približno deset let smo se relativno dobro razvijali v Sloveniji in zatem na Hrvaškem, bili smo nišni igralec, podjetniško in kapitalsko pa nismo bili dovolj močni za širitev. Ko smo leta 2006 ali 2007 našo nišno zgodbo poskušali nadaljevati še v Srbiji, pa smo ugotovili, da je tam mogoče prestopiti mejo nišnega proizvajalca, ker v Srbiji takrat v pekarstvu niso bile urejene niti osnovne stvari. Odločitev, da vstopimo na širši pekovski trg v Srbiji se nam je obrestovala. Kriza se je zgodila tudi v Srbiji, mi pa smo ravno pred začetkom krize vzpostavili kapacitete, infrastrukturo, kar nam je omogočilo prednost pred konkurenco, ki na to ni mogla odreairati. Karte so se razdelile v naši korist.
Mercator ima na srbskem trgu približno 10-odstotni tržni delež, vi pa imate v Srbiji 11 pekarn. Ste si z nakupom Pekarne Grosuplje zagotovili tudi vstop v Mercatorjeve trgovine na tamkajšnjem trgu?
V Srbiji že imamo svojo vlogo na trgu, toda morate vedeti, da je struktura trgovine v Srbiji drugačna kot pri nas, saj je 30 odstotkov trgovine organizirane, 70 odstotkov pa so še vedno majhne vogalne trgovine, kot se jih spomnimo iz devetdesetih let pri nas, ko je imela vsaka garaža svojo trgovino. V organizirani trgovini je naš tržni delež v Srbiji 70-do 80-odstoten in to je bil verjetno tudi eden od razlogov, da je Agrokor v nas videl partnerja za pekarstvo. Kot zasebno podjetje, ki je zraslo iz nič, smo v odprtem boju na trgu in brez priviligiranih odnosov dokazali, da smo zaupanja vreden partner oziroma, da delamo ustrezno konkurenčne izdelke na trgu. Vsi se sprašujejo, kakšno pogodbo o sodelovanju smo si izborili z Agrokorjem, a to bi rad razčistil. Nobene pogodbe ni, nobene zaveze. Trgovci morajo biti konkurenčni, če niso, gredo potrošniki drugam in naša naloga je, da trgovcem pri tem pomagamo, s tem, da jim ponudimo nove, kakovostne izdelke, ki jih potrošniki pričakujejo.
Prevzeli ste velika srbska pekarska podjetja, nekatera so bila tudi v bankrotu. Je lažje revitalizirati 50 ali denimo 70 let staro blagovno znamko ali začeti na novo, kot ste vi s peko krofov?
Težko odgovorim, kaj je lažje. V nekdanji Jugoslaviji je bilo pekarstvo strukturirano tako, da je bila v vsakem mestu ogromna tovarna, ki je skrbela za preskrbo. To so bili veliki kombinati, z mlini, silosi, vse je bilo veliko, kot je velika tudi Srbija. Toda v Srbiji je prišlo tudi do poplave majhnih pekarn, struktura trga se je spremenila in kar
naenkrat so ti veliki kombinati izgubili velik del tržnega deleža, ki se je preselil v majhne, vogalne trgovine. Te so ostale povečini na ponudbi bazičnih kruhov in naša naloga je, da se z njimi borimo na trgu. S tehnologijo, ki jo imamo, in z novostmi poskušamo na srbski trg vrniti en del industrijskega pekarstva.
Je v Srbiji kruh prodajati drugače kot v Sloveniji?
V Srbiji ima kruh bistveno bolj izraženo socialno noto kot pri nas, standard v Srbiji je nižji in za veliko potrošnikov kruh še vedno predstavlja osnovno živilo, ki jim čez dan reši potrebo po lakoti, zato je tudi potrošnja kruha dvakrat večja kot v Sloveniji. Drug segment so urbani potrošniki, ki od kruha pričakujejo nekaj več, torej podobno, kot pri nas, kjer je kruh že bolj dodatek k prehrani ali del funkcionalnega živila, od katerega pričakujemo nekaj več, denimo kakšen košček zdravja. Naš izziv je, da oba segmenta razumemo in jim strežemo kot pritiče podjetju, ki ima vodilno vlogo v branži na trgu. V Srbiji zelo veliko delamo na novostih, istočasno moramo imeti občutek za segment potrošnikov, ki jim kruh predstavlja osnovno živilo. Pekarna Grousplje je drugačna, izdeluje segment kruhov z dodano vrednostjo, kot sta denimo koruzni ali ajdov kruh, oba sta pravzaprav že na pol biskvit in na pol pecivo oziroma priboljšek. Poslanstvo vseh akterjev v branži, sploh če so vodilni, je, da ustvarijo dodatno vrednost na trgu.
Srbija je velika, je za vas že osvojena tarča in kakšen tržni delež imate na tem trgu?
Že osvojen trg v naši branži ne obstaja. Pekarsko je najbolj hitra branža, vsako jutro se resetiraš in začneš na novo, no, v časopisu je verjetno podobno. V Srbiji imamo ogromno dela in izzivov, poskušamo razvijati ponudbo, jo segmentirati in nenazadnje tudi poskušamo usmeriti potrošnike, da navaden bel kruh, ki je dober le štiri ure, ni najboljša rešitev. Vsak trg je zgodba zase in vsak ima svojo zgodbo, so pa tudi podobnosti, predvsem v industrijskem delu. Ocenjujem, da imamo na srbskem trgu 15-odstoten tržni delež. Naše pekarne so v vseh večjih mestih Srbije, imamo enajst proizvodnih enot in dva mlina, do Niša do Subotice imamo tudi 8.000 dostavnih mest dnevno, distribucijsko mrežo, prek katere oskrbujemo celo Srbijo. Ključ za uspeh je razvoj trga,
ponudba drugih izdelkov in sprememba zdajšnjih nakupnih in prehrambenih navad.
Vam je pri širitvi kaj pomagal tudi nekdanji veleposlanik v Srbiji in nekdanji minister za kmetijstvo Franci But?
Gospod But je bil izjemen veleposlanik. Z njim imamo dobre izkušnje, pomagal je povsod, kjer je lahko. To je pravi pristop med diplomacijo in podjetniki.
Kako lahko nakup Pekarne Gorsuplje okrepi vaše poslovanje v Srbiji, kjer pravzaprav ni večjega mesta, v katerem niste prisotni?
Po dveh poteh; določene izdelke, zlasti zmrznjene, bomo izvažali v Srbijo, druga pot pa je preko prenosa znanja in tehnologije, ki jo ima Pekarna Grosuplje. To je naš cilj tudi na drugih trgih, na Hrvaškem, v Romuniji, Bolgariji, tudi v delu Bosne in Črne Gore, kjer je pekarstvo še v povojih.
Prevzemna vojna za Pekarno Grosuplje je že končana, ne pa še za tržne deleže v pekarstvu v regiji. Kako se bo odvijal konkurenčni boj v vaši branži in kako pomembno vlogo pri konsolidaciji bo imel tisti, ki bo obvladoval primarno proizvodnjo in surovine, torej mline, pšenico?
Peka kruha in mlin - to gre skupaj. V Srbiji imamo mline in meljemo pšenico, v Sloveniji in na Hrvaškem za zdaj še ne, ne izključujem pa, da bomo morda nekoč, z nadaljnjimi koraki konsolidacije, prišli tudi do tega. Pšenica je relativno globalna stvar. In borzna. Če se ne motim, Slovenci pridelamo le 40 odstotkov svojih potreb po pšenici, ostalo uvozimo iz bližnjih držav, največ iz Madžarske. Cena pšenice v Srbiji, na Hrvaškem in na Madžarskem je po kakovostnih razredih skoraj enaka, iz Srbije voziti velike količine pšenice v Slovenijo pa se ne splača. Prevoz iz Srbije lahko pšenico podraži tudi do 20-odstotkov, iz Hrvaške ustrezno manj. Hrvaška ima nekaj viškov, a glavnino izvozi v Bih, ki ji pšenice primanjkuje. Prepričan sem, da se bo vsem slovenskim proizvajalcem in tudi vsem tistim, ki uporabljamo slovensko pšenico, splačalo še naprej nakupovati doma, če le bo pšenice dovolj in bo dovolj kakovostna.
Ob prodaji Žita hrvaški Podravki je bilo veliko negodovanja o tem, da bo prodaja negativno vplivala na kmetijsko predelovalno industrijo. Menite, da je zdaj nastopil tudi čas, da se kot gospodarstvenik, ki je uspel v tujini, bolj aktivno vključite v domače kmetijsko okolje?
Zagotovo bomo sodelovali z okoljem, smo del njega in smo od njega odvisni. V projektu slovenska pšenica ostajamo, toda kot sem rekel - menim, da nas ni treba skrbeti za prihodnost slovenske pšenice.
So slovenski živilci danes sposobni prodreti na zahodne trge ali je ta vlak že zamujen?
Na zahod težko, vsaj v branžah, ki jih poznam. Zahodni trgi so zreli, odnosi med potrošniki in proizvajalci so trdno zasidrani. Zahod ima kapitalizem dvesto let, mi ga imamo dvajset. V pisarni največjega belgijskega zasebnega peka sem na steni videl fotografije iz druge svetovne vojne z nemškimi tanki, pa mi je pojasnil, da je njegov dedek vozil kruh že na fronto. Slovenija lahko prodre na balkanskem trgu, na zahodu pa težko, razen če je kakšno od slovenskih podjetij tako kapitalsko močno, da tam prevzame kakšnega akterja. Druga možnost so
nišni izdelki, recimo, če bi naredili kefirjev kruh z orehi in mandeljni. Toda to so običajno posamezni primeri, neki biseri ali če hočete pralineji, ki pa ne postanejo velike globalne zgodbe.
