Tiskane izdaje
Sevnica – Stilles je letos poslovne prihodke povečal za skoraj 40 odstotkov na 27 milijonov evrov. Družba je namreč vse manj zgolj dobavitelj pohištva za hotele in vse večkrat urejevalec sob in skupnih prostorov v celoti. Posel v Baslu, kjer so porušili in na novo postavili 220 sob s kopalnicami, je bil vreden osem milijonov evrov.
»Zagotavljamo vse, kar je ob pohištvu vidno v hotelu – estrihe, mavčne plošče, keramiko, galanterijo v kopalnicah, preproge, svetila, vrata ...,« pojasnjuje predsednik uprave Stillesa Rok Barbič. Izvedba na ključ, kjer je podjetje na objektu od samega začetka – v primeru novogradenj v času gradbenih del preverjajo pravilnost izvedbe posegov – pa do zaključka v strukturi prihodkov predstavlja tretjino naročil: »Ko mi zapustimo hotel, sledi le še otvoritev. Tudi hotelirji so prepoznali prednost takšne ponudbe. Opravka imajo le z enim izvajalcem. Obenem pa ta izvajalec nadzoruje vse podizvajalce ter s tem zagotavlja kvaliteto izvedbe in terminske roke.«
Stilles je leto 2010, ko je podjetje kupilo družinsko podjetje AFP Dobova, ustvaril 8,2 milijona evrov prihodkov od prodaje. Barbič pravi, da si po letošnji skokoviti rasti prihodkov od prodaje s 16 na 27 milijonov evrov v 2018 želijo le ponovitve letošnjega rezultata.
Predsednik uprave Rok Barbič opozarja tudi na krepitev dualnega izobraževalnega sistema. Foto: Janoš Zore/Delo
Družbi je v letu dni uspelo dodano vrednost na zaposlenega s 30.000 evrov dvigniti na 34.000 evrov. Ob razširitvi ponudbe in pridobitvi novih poslov so boljše finančne kazalnike dosegli tudi s pomočjo novih investicij v tem letu v skupni višini 2,4 milijona evrov. Proizvodne površine so povečali za 2000 kvadratnih metrov. Nov stroj jim je omogočil začetek izdelave lastnih vrat, nova lakirna linija pa je količino odpadkov skrčila za dve tretjini, čas sušenja posameznih kosov pohištva pa z enega dne na le dve uri. Zaradi rasti družbe so v zadnjih dveh letih število zaposlenih v Sevnici in prodajalnah ter predstavništvih v tujini povečali za 51 na 260.
Zadnjič v Sloveniji leta 2011
Serijsko pohištvo pomeni le še dva odstotka prihodkov družbe, ki je letos začela dobavljati pohištvo tudi za slovensko karavansko industrijo. S tem namreč v Stillesu zagotavljajo večjo izkoriščenost proizvodnih zmogljivosti v času, ko imajo vsa ostala naročila izpolnjena: »Z našimi izdelki bi radi prišli tudi v plovila.«
Po lanskih 16 milijonih evrov prihodkov od prodaje so letos dosegli 27 milijonov. Foto: Janoš Zore/Delo
Sevničani so letos ob največjem projektu z 220 posteljami v Švici, ki so ga izvedli v treh mesecih in pol, bili prisotni tudi v hotelih v Kazahstanu, Indiji, Senegalu, kjer je ponudnik kuhalne opreme Gorenje, in Gruziji. Večina naročnikov še vedno prihaja iz Hrvaške in Nemčije, zadnji hotel v Sloveniji so opremili leta 2011.
»Zelo si želimo privatizacije v slovenskem turizmu. To smo ob decembrskem obisku vlade v Posavju povedali tudi premieru,« razlaga Barbič, ki meni, da cena ne bi smela imeti tako pomembne vloge pri izbiri izvajalcev, kot jo ima v deloma državnih hotelih. Kot primer izpostavlja lansko obnovo portoroškega Hotela Slovenija, ki je deloma v lasti države: »Odločili so se za italijanskega izvajalca. Po mojem vedenju je bilo pohištvo narejeno v Romuniji. Pri tem me ne boli, da ni bil izbran Stilles, temveč da ni bilo izbrano slovensko podjetje. V tej panogi je namreč kar nekaj slovenskih igralcev, ki ta posel zna narediti. Po drugi strani pa imajo politiki polna usta obljub, kako bodo pomagali slovenski lesnopredelovalni industriji.«
Predsednik uprave Rok Barbič pravi, da so dodano vrednost na zaposlenega dvignili na 34.000 evrov. Foto: Janoš Zore/Delo
Država hiti po polžje
V Stillesu so premiera ob že slišanih besedah o zelo visoki davčni obremenitvi dela, želji po vzpostavitvi mreže slovenskih lesnopredelovalnih centrov in potrebi po socialni kapici – po Barbičevih besedah sedanja zakonodaja 15 do 20 ključnim zaposlenim odvzame 60 odstotkov nagrade za uspešno delo – opozorili tudi na nujnost krepitve dualnega izobraževalnega sistema.
»Dijak na sevniški srednji šoli na smeri mizar pri nas opravi 1,5 meseca prakse. Ugotavljamo, da od tega veliko odnese, a da bi še bistveno več, če bi pri nas preživel pol izobraževalnega časa,« razlaga Barbič: »V tem primeru bi po štirih letih šolanja dobili napol profilirane kadre, ki bi bili v letu ali dveh sposobni delo opravljati sami. Sedaj pa jih moramo vzgajati sami. Premiki pri dualnem sistemu v Sloveniji sicer obstajajo, a dela se po polžje. Podjetja pa si kadre, ker jih vsi potrebujemo, krademo drug drugim. V delavca veliko vlagaš, na koncu pa zapusti družbo in odide.«
