Tiskane izdaje
Če ste ljubitelj prigrizka smoki, je zelo verjetno, da ste še pred kakšnim letom okušali arašide, ki jih je v Senegalu predelalo podjetje Slovenca Nika Prodana. Ker se trg spreminja, danes ne prodaja več beograjskemu podjetju Soko Štark, pač pa večinoma kupcem na Kitajsko.
Tovarna, ki jo je v mestu Touba s še tremi partnerji leta 2010 postavil Prodan, letno proizvede 17.000 ton oluščenih arašidov in je največja v Senegalu v tem segmentu.
Kaj je pravzaprav glavni posel podjetja Senslo?
Imamo tovarno za luščenje in prebiranje arašidov. Od kmetov odkupujemo surove arašide, jih oluščimo, po potrebi preberemo, zapakiramo in pošljemo kupcem. Surove arašide odkupujemo od posrednikov, ki imajo po vaseh po Senegalu odkupne točke. Večinoma jih pridelujejo mali kmetje. Ko napolnijo kamion, ga pripeljejo k nam.
Vaš proizvod so torej oluščeni arašidi. Za kaj so namenjeni, komu jih prodajate?
Prva kakovost je za praženje, to so recimo tudi arašidi, ki jih lahko v Evropi kupimo kot prigrizek v trgovini. Druga kakovost se večinoma uporablja za pridobivanje olja. Na začetku smo prodajali v Evropo, na območje nekdanje Jugoslavije, zdaj pa veliko večino proizvodnje prodamo kitajskim kupcem.
Kako ste začeli posel v Senegalu?
Po naključju. Kot turist sem tukaj spoznal človeka, ki me je kasneje obiskal v Sloveniji, iskal je produkt za uvoz v Senegal. Tja smo začeli uvažati mleko v prahu iz Pomurskih mlekarn. To smo delali kakšni dve leti. Takrat je bil izvoz iz Senegala omejen, in ko smo se začeli ukvarjati z arašidi, smo najprej dobili koncesijo za odkup v nekaterih krajih.
Arašide smo prodajali tukajšnjim oljarnam, ko pa se je pojavila možnost za izvoz, smo poskušali najti kupce v Evropi. Dobili smo pogodbo pri podjetju Soko Štark in ugotovili, da je edina možnost za redno izpolnjevanje pogodbenih obveznosti lastna tovarna. Sicer si odvisen od obljub drugih, pogoji se spreminjajo, cene prav tako …
Infografika: Delo
Ste kupili obstoječe podjetje
Senslo je pravno gledano senegalska družba. Je za tujca zapleteno ustanoviti podjetje?
Ne, ustanovitev ni komplicirana. Delo potem je druga pesem.
Kaj je največji izziv pri postavljanju proizvodnega podjetja?
Za naš način dela in glede na naše evropsko razmišljanje je tukaj precej drugače. Treba se je prilagoditi, marsikdo tudi hitro obupa. Mi smo vztrajali. Na začetku je bilo veliko težav, zdaj nekako gre.
Kateri so recimo tipični problemi?
Vse je težava. En velik problem je bil na primer z vzdrževanjem strojev. Standardi, ki jih imajo Senegalci, preden sploh identificirajo problem, so enostavno drugačni – da se karkoli ukrepa, mora skoraj že kaj razpadati. Tudi dobiti delovno silo po pravi ceni je izziv. In pa seveda organizacija. Tu imajo zelo deljeno delo. Če je nekdo zaposlen za določeno operacijo, se drugega dela ne bo pritaknil. Če karikiram, gre tako daleč, da je nekdo specialist za pometanje.
Kako pa zaposlujete?
Nekaj vodstvenega kadra, delovodij, imamo ves čas, sicer pa najamemo sezonske delavce. Ko proizvodnja deluje, je v tovarni tudi do 500 ljudi.
Proizvodnja je samo sezonska?
Začnemo po pobiranju arašidov, ko se posušijo. Zdaj so jih ravno posadili in imamo tovarno zaprto. Spet bomo obratovali konec novembra, pa nekje do konca aprila ali maja, odvisno od letine.
Kaj pa vmesni čas, kako rešite mrtvo sezono?
Nič, tovarno zapremo, ostanejo le čuvaji. Delavci, ki so na plači, dobijo manjše plačilo, delajo pa ne. Potem pa med sezono toliko več.
Je iz Slovenije še kdo vključen v podjetje, zaposlujete še kakšnega zahodnjaka?
V podjetju smo štirje slovenski partnerji, menjujemo se in skrbimo, da je vedno nekdo od nas tu. Delamo še druge stvari v Sloveniji. Imamo tudi lokalnega partnerja, ki je ves čas tu. Po potrebi pripeljemo še koga, recimo lani, ko smo postavljali nove stroje.
Infografika: Delo
Je luščenje arašidov končni cilj ali nameravate razširiti proizvodnjo na produkte z višjo stopnjo predelave, z več dodane vrednosti?
Končnih proizvodov ne nameravamo izdelovati. Če bi recimo pražili arašide, začne teči rok uporabe in potem je problem, kako jih pravočasno spraviti do končnega kupca. Za zdaj s surovimi arašidi dosegamo obseg poslovanja, smiseln glede na dobave, ki jih lahko dobimo. Zmogljivost imamo sicer še večjo, vendar trenutno ni toliko možnosti nabave. Povpraševanje, predvsem Kitajcev, je praktično ves čas večje od ponudbe.
Kakšni pa so stroški dela?
Navaden delavec zasluži 150 evrov na mesec, kar je za tukajšnje razmere kar dobra plača, dvakrat več, kot dobijo drugje. Je pa res, da delajo samo pol leta. Natakarji, na primer, zaslužijo v Senegalu od 50 do 60 evrov mesečno.
