Tiskane izdaje
Na januarskem srečanju Združenja Manager je na izboru Mladi manager leta 2017 izstopal s svojo neposrednostjo. Neznačilen, out of the box - če kot merilo vzamemo tipičnega menedžerskega karierista, ki zaspi s telefonom na ušesih in prenosnikom pod blazino.
Besede Jerneja Pavlina, da vodenje podjetja ni poseben izziv, ampak »delo kot vsako drugo«, najbrž niso blago pobožale občutljivih ušes njegovih kolegov, njegov zdravorazumski pristop in rezultati pa vsekakor zbujajo spoštovanje. Pivško podjetje Oro met je za časa njegovega direktorovanja raslo z gazeljo hitrostjo in postalo eno najuspešnejših v regiji.
Menda vas je vleklo med arheologe, a ste na koncu pristali na ekonomski fakulteti?
Ja, želel sem postati arheolog, pa se je končalo že na informativnem dnevu. Vpis je bil omejen, ogromno točk potrebnih, grozili so z latinščino ... vsega tega sem se malo ustrašil. Ker sem prihajal iz srednje ekonomske šole, je bila odločitev za študij ekonomije nekako logična. Sicer pa človek pri osemnajstih ne ve točno, kaj bi. Sam ves čas govorim, da bi morali po srednji šoli najprej štiri leta delati. Nekateri bi se našli v tem, drugi bi ugotovili, kaj natančno želijo, in nadaljevali na univerzi. Teh bi bilo verjetno manj, in bi hitreje dokončali študij. Tudi sam sem se ujel z ekonomijo šele po specializaciji, v tretjem in četrtem letniku.
Kako ste prišli v Oro met? Ste doma s tega konca?
Skoraj, iz Postojne.
To območje ima precej kovinske industrije.
Orodjarske, da. To je bil eden od bazenov, kjer so bile starejše, večje orodjarne. Iz njih izhajajo skoraj vse zasebne firme. V nekdanjem Livu, ki je zdaj Kolektor orodjarna, je začelo delati kar 80 odstotkov manjših orodjarjev, ki so šli nato »na svoje«.
Je bil Oro met vaša prva zaposlitev?
Prva resna. V Oro met sem prišel kot bodoči diplomirani ekonomist, manjkala mi je le še diploma. Med absolventskim stažem, leta 2006, sem zvedel, da tu iščejo komercialista. Podjetje je bilo komaj dobro ustanovljeno, sezidali so prvo proizvodno halo. Dobil sem delo, kot študent sem najprej poprijel v proizvodnji. Prav je, da človek spozna, kaj bo sploh prodajal, s čim bo delal. Naslednje leto sem se zaposlil kot komercialist, nato vodja prodaje, kar se mi zdi edino prava pot. Aprila pa bo že devet let, odkar sem direktor.
Koliko zaposlenih je takrat štelo podjetje?
V začetku nas je bilo precej, kakih 30, v bistvu preveč za tedanje razmere. Z gospodarsko krizo se je norenje umirilo, število zaposlenih se je skrčilo na 12. To je bil nov začetek, kolektiv je postoma spet začel rasti. Zdaj nas je 75 in trije študentje.
Od kod je prišel pospešek za visoko rast podjetja?
Vstopili so novi lastniki, deloma razbremenili podjetje. Vodenje proizvodnje, ki je bilo dotlej na mojih ramenih, je prevzel sodelavec. Sam nisem ravno tip za to, sem bolj popustljive sorte. Kolega je bil bolj strog, bolje je poznal tehnologijo dela. Prelomnica je bil vstop na nemški trg, pred tem smo prodajali v glavnem doma. Bolj ko ne po naključju sva se našla z gospodom Mayerjem, ki je povpraševal po orodnih ploščah. Imel je trg. Videl je, česa smo sposobni, saj smo se ravno v letih 2009 in 2010 nekako spravili v red, izboljšali tehnologijo. Najprej smo mu zgolj pošiljali ponudbe in že skoraj obupali, potem pa se nam je odprlo. Tudi razmere so se začele spreminjati. Leta 2010 smo kupili prvi povsem nov stroj, naslednje leto smo že zidali dodatno halo, širili kapacitete. Osvojili smo na nove trge, dobili kontakte, zgradili ime.
Začeli ste z Nemčijo, kam zdaj izvažate?
Nemčija je še vedno naš glavni trg, tja izvozimo več kot 40 odstotkov izdelkov, 30 do 40 odstotkov jih prodamo doma, ostalo gre v Anglijo, na Švedsko, v Ukrajino, nekaj tudi še v države bivše Jugoslavije. A tam se hitro opečeš, če nisi previden, vse je treba dobro zavarovati. Nekaj časa smo več poslovali z Balkanom, po nekaj slabih izkušnjah pa smo potegnili zavoro. Dela je tam, kolikor hočeš, samo »soldov« ni. A kapacitete imamo tako ali tako zapolnjene.
Kaj pravzaprav delate?
Imamo dve proizvodnji: plošče za vse tipe orodij, za brizganje plastike, tlačno litje, vlek, stiskalnice, in ohišja za orodja. Plošče so enostaven produkt, ohišja po načrtih kupca pa izdelujemo na specialnih CNC strojih.
Leta 2016 ste postali zanimivi za velikega strateškega investitorja, Slovensko industrijo jekla, SIJ, ki je sicer vaš dobavitelj specialnih jekel. Kako je zdaj z lastništvom?
SIJ je pridobil 51-odstotni delež v Oro metu, prvotni solastnik, Janez Suša ima blizu tretjino, 4 odstotke imam sam, ostalo imajo še nekateri manjši lastniki.
Ali vas solastništvo v firmi dodatno motivira k boljšemu delu?
No, če bi imel 30 odstotkov, mogoče, pri štirih pa ne. Delam enako. Moja ekipa nima deležev, pa so vsi zavzeti za delo. To je tako: ali hočeš delati, ali pa nočeš.
Kolikšna je bila rast prihodkov skozi vaš mandat?
Smo srednje veliko podjetje z revidiranimi poročili, podatki za lansko leto bodo javnosti na voljo šele septembra. V šestih letih, od 2010 do 2016, so prihodki zrasli z 2,5 milijona evrov na 14 milijonov evrov. Trg se je odpiral, mi pa smo mu sledili, ključno je bilo, da smo se dovolj hitro prilagajali razmeram. Leta 2016 je dobiček znašal že milijon evrov, ustvarili smo 59.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega. Tudi načrti so optimistični: nove investicije v proizvodnjo in nadaljnja rast.
Poleg znanja in trga je pogoj za rast tudi dovolj hitra širitev proizvodnih zmogljivosti. In ker delate v kapitalsko intenzivni panogi, je bilo treba dovolj investirati. Ves dobiček in še več?
Absolutno. Dozdaj smo vedno investirali ves dobiček in vso amortizacijo. Pri nas je vsak stroj, ki ga kupiš, od 200.000 evrov naprej. Dosti imamo tajvanskih strojev, ker so dovolj ugodni in kakovostni, včasih še kupimo tudi rabljenega, če je nov predrag. Kot če kupuješ avto. Sam si najbrž ne bom nikoli kupil novega, se mi zdi neracionalno. A tudi dobiček seveda ni dovolj, potrebujemo kredite. Z njimi večinoma financiramo gradnjo, stroje kupujemo na lizing.
Banke vam gredo na roke, glede na to, da imate boniteto AAA?
Imeli smo že hude čase, imamo dobre čase, a z bankami doslej res nismo imeli večjih težav. So pa še vedno zelo previdne pri odobravanju kredita, še vedno se moraš sleči do golega. Brez dobrih zavarovanj ni nič.
Človek ima občutek, da vam je lepše delati na periferiji kot v mestu?
V transportnih stroških ni bistvene razlike. Sicer pa raje delam tu, kjer smo malo odmaknjeni. Tudi zaradi kadra. V tem okolju imamo fante, ki so mopede razdirali in sestavljali že pri sedmih letih. Vedo, kaj je ključ, vijak, navoj, in verjetno so morali kot majhni doma kaj postoriti.
Vaša ekipa je v povprečju zelo mlada, kajne?
Sam jih imam ravno danes 37, pa sem že med starejšimi. Pred leti smo računali povprečje, je bilo 29, najbrž je še vedno tam nekje.
Podjetja, zlasti v vaši branži, tarnajo, da ne dobijo delavcev. Jih vi dobite dovolj, da se lahko tako hitro širite?
Vsi imamo enak problem. V industriji je težko najti človeka, ki je voljan delati. Mi ga lahko vse naučimo, ampak najprej mora biti pripravljen poprijeti za delo. Pogoj so delovne navade.
To je glavna ovira?
Je. Sploh pri mladih.
Kaj pa izobraževalni sistem, ali ponuja ustrezne profile in dobro osnovo za zaposlitev v tehnološko naprednih podjetjih?
V Postojni so postavili izobraževalni center sodobnih tehnologij, pri čemer smo pomagali z izdatno donacijo. V strojni šoli so opravljali prakso na tehnologijah, ki se jih ne uporablja več. Prav je sicer, da znaš narediti nekaj na klasičnem stroju, a potem se moraš naučiti programirati s CNC tehnologijo, kar omogoča ta center. Zanimanje za vpis obstaja, poklic orodjarja je spet v trendu. Imamo tudi dovolj štipendistov in praktikantov. Že med prakso presodimo posameznika po tem, ali se vleče po hali, ali hitro stopi. Sem bil že malo obupan, ker danes mladina v glavnem visi na računalniških igračah, delo jih ne zanima. Lani pa smo na prakso dobili tri pridne fante iz višje postojnske šole. Zmenili smo se za štipendije, dva že precej delata, ko nista v šoli.
Dobra in zvesta ekipa je ključ uspeha, ste rekli na menedžerskem srečanju. Kako pa jo motivirate, kakšne so plače?
Če mene vprašate, so ravno pravšnje, če vprašate njih, so prenizke.
Oro met je bil štirikrat regionalna gazela, enkrat bronasta slovenska. Vi pa ste bili letos že drugič v najožjem izboru za mladega menedžerja leta. Kaj vam to pomeni, je dobro za posel, za ego?
Sem sicer rahlo zadržan do medijskega izpostavljanja. Uvrstitev jemljem kot potrdilo, da dobro delam. Sem pa realen; najprej je treba nekaj narediti, nato prodati in zaslužiti, šele potem se pohvaliti.
Zdi se, da niste ravno tipičen menedžer?
Najbrž res ne. Sem bolj starega kova. Delam toliko časa, kot je treba. Ko pa za seboj zaprem vrata pisarne, grem domov in sem doma, na kavču, z mularijo, grem ven, se družim kot običajen človek. Ne mrežim, ne hodim na prireditve, niti na maratone, privoščim si kozarček in jem mastno.
Direktorji so ponavadi kritični do gospodarske politike. Kaj žuli vas?
Problemi, ki so znani, denimo bruto plače. Obdavčitev je katastrofalna, sploh za srednji plačni razred. Za 4600 evrov neto nagrade je bil strošek za podjetje 13.500 evrov! Želim, da bi ljudje dobili več, ne da bi firme znižale maso plač. Saj bodo vse potrošili in država bo skozi mutiplikatorje na koncu več pobrala. Drugo je pretoga delovna zakonodaja. Olajšati je treba odpuščanje. Ne da bi krčili ekipo, saj potrebe po delavcih rastejo, ampak zato, da bi laže naredili prostor za tiste, ki hočejo delati.
