Poletje brez gotovine

Vse se začne in in konča pri delovnih mestih. V našem primeru pri koprskih žerjavistih in pomurskih šiviljah.

Ob številnih poletnih gospodarskih zgodbah, ko trepetamo za podjetja in delovna mesta ter se čudimo imperijem, zgrajenim na zadolženosti, smo povsem izgubili občutek za to, koliko je kaj vredno. Po eni strani gre pri Infond Holdingu, Muri in Steklarski Novi vendarle samo za denar na papirju, po drugi strani pa imajo te zgodbe številne stranske učinke: izgubo delovnih mest, družbenega produkta in prispevkov, povečanje socialnih stroškov in veliko nesrečnih in nezadovoljnih ljudi, da niti ne govorimo o igricah, ki so se jih šle domače in tuje banke, ki zdaj nenadoma nočejo izkoristiti državnih jamstev za zagotovitev obratnega kapitala domačemu gospodarstvu.

Slovenskega ekonomskega sistema ne moremo označiti za »nič več tranzicijskega.« Država (ali banke, v katerih je država solastnica) je preko vlade ali paradržavnih skladov še vedno lastnica znatnega dela gospodarstva, tudi tistega, ki ni v njenem strateškem interesu. Lastniško ne obvladuje zgolj energetike, prometa in komunikacij, narodnih bogastev ali morda, če se pošalimo, vojaške industrije. Ne. Naša oblast izdeluje tudi kristalne posode, šiva moške telovnike, prodaja kruh in bogvedi s čim vse se še ukvarja kot dedinja nekdaj družbenega premoženja, ki se ga še ni hotela, zmogla ali znala odkrižati ali pa ji je po sili okoliščin znova padlo v naročje.

Ko vlade ne vladajo in državljani ne protestirajo

Če osvetlimo razmere z drugo lučjo, torej s pogledi liberalnih ekonomistov, ugotovimo nekaj podobnega. Zgodnjekapitalistična organizacija domačega realnega gospodarstva ni zmogla veliko drugega, kot da se še kar okorišča s tistim, kar je ostalo od vsega, kar je bilo v Sloveniji ustvarjenega v povsem drugačnih socialnih okoliščinah - torej s službo in stanovanjem za vsakogar, z brezplačnim šolanjem, z dovolj časa za popoldansko delo na črno, s samoprispevki in z uravnilovskimi plačami. Mimogrede, zdaj, ko se ljudem vse to lahko čez noč izmuzne iz rok, jim liberalni ekonomisti razlagajo, da je tako zato, ker imajo previsoke plače. Kakor koli, pravih in bogatih lastnikov, ki bi ideje in kapital vlagali v gospodarsko rast, je premalo, vse preveč pa je takšnih, ki so pomanjkljivosti tranzicije izrabili za svoje koristi.

Ne da bi hoteli užaliti izjeme, toda javna podoba povprečnega domačega menedžerja je kaj klavrna. Še najbolj uspešni so bili predrzni in brez predsodkov, ne pa najbolj sposobni. To seveda dolgoročno niso kadri, ki bi Sloveniji lahko zagotovili kolikor toliko uspešno narodno gospodarstvo. Pravzaprav so Pečečniki, Šroti, Konteti in vsi podobni le žrtve družbenih okoliščin, v katerih vlade ne vladajo, državljani ne protestirajo, zakonodajalec pa ne preprečuje zlorab.

Bodimo konkretni. Pečečnik je s privolitvijo ministrstva za gospodarstvo zbujal upe o rešitvi Mure s ponudbo, ki bi bila zanj kot podjetnika lahko donosna, države pa ne bi odvezala odgovornosti za Muro. Šrotu je politika - davkoplačevalcem mora biti prav vseeno, katere barve so bile v katerem času na oblasti - z zakonsko (ne)regulativo in s svojimi političnimi računi omogočila, da je načrtoval in skoraj izpeljal prevzem proizvodno-trgovsko-medijskega koncerna. Takšnih zgodb, morda manj prepoznavnih v podobi enega človeka kot poosebljenosti slovenske tranzicije, je bilo dovolj tudi v času prejšnjih vlad, le manj so bodle v oči in malce manj škode so povzročile. Kar spomnimo se zamenjav delnic med paradržavnima skladoma in Merkurjem, ko je ta v času Drnovškove vlade prevzemal in nato zaprl Kovinotehno.
Edini denar so žerjavisti dali šiviljam.

Kakor koli, Šrotova posojila, zaradi katerih se po zapadlosti zdaj banke vračajo v pomembni del gospodarstva, iz katerega so se prej umikale, so bila le denar na papirju. To ni bil bančni kapital, ki bi podpiral produkcijo, razvoj in razmah trgovanja, temveč je bil namenjen alokaciji lastništva. Projekt torej, ki bo prej ali slej odseval v zadolženosti tarčnih družb, višjih davkih, inflaciji ali povečanem javnem dolgu.
Pa bo kdo porekel, da je vsaj podjetnik Konte želel, sicer neuspešno, iz Steklarske nove v podjetje Steklarska najeti opremo, zaposliti ljudi in vložiti 85.000 evrov. No, za kapital, ki bi ga vložil, bi lahko kupil dva do tri takšne volkswagne, s kakršnim se je v Rogaško Slatino pripeljal na pogajanja z delavci.

Poletje velikih gospodarskih in lastniških pretresov se bo počasi ohladilo. Ko bomo računali, za koliko produktivnega kapitala se je v minulem poletju kaj naredilo in vložilo v prihodnost, bomo prišli do zneska 5000 evrov. To je tisti denar, ki so ga žerjavisti koprske luke poleti podarili pomurskim šiviljam za letovanje njihovih otrok.

Iz sredine tiskane izdaje Dela