Poligon nesposobnosti

Politika je ob zadnjih dogodkih v Luki Koper očitno dovolila ponovno vzpostavitev in rehabilitacijo samoupravljanja. Vsi drugi sistemi so odpovedali. Naj zato zdaj zaupamo zgolj množici delavcev in njihovim predstavnikom, petim ali šestim sindikalnim šefom, ki sicer dobro poznajo poslovanje družbe, nimajo pa vseh tistih izkušenj in znanja, zaradi katerih bi lahko uspešno vodili in odločali? Vse to se je zgodilo pri eni najbolj opevanih slovenskih družb, enem od strateških pospeševalnikov slovenskega gospodarstva. Je primer Luke Koper zato lahko vzorec, smerokaz vedenja in ravnanja tudi v vseh drugih podobnih okoljih?

Delavci so se zbudili konec leta 2008 hkrati s padcem prejšnje oblasti in z izbruhom svetovne gospodarske krize. Mladen Jovičić, žerjavist, sindikalist, luški delavski heroj, ki ima trenutno največ moči v tej družbi, saj se lahko pohvali z dokumentom, ki ga je podpisalo več kot 80 odstotkov zaposlenih, vztraja, da politika v primeru Luke Koper nima zveze in da se je delavstvo zbudilo predvsem zaradi strahu pred negotovostjo, pred izgubo zaposlitve in ob tako hudih nepravilnostih, ki zaposlenim ne morejo dati mirno spati. Na razmere so skoraj sočasno opozorili tudi štirje poslanci (trije iz SD in eden iz Zaresa), potem ko so se podrobneje pogovorili z zaposlenimi. Tudi delavci so o vsem tem najprej obvestili ministra za promet, vlado, preiskovalne organe in vse, ki bi morali reagirati.

Minilo je pol leta brez pravih odgovorov. Zdaj državi ne zaupajo več. In so šli na cesto. Ne zaradi plač (povprečje bruto prihodkov vseh zaposlenih znaša 2700 evrov na mesec, brez individualnih pogodb pa 2200 evrov), temveč zato, ker je uprava hotela izpeljati posle državnega podjetja skozi zasebne družbe, ker je negospodarno kupovala zemljišča za zaledne terminale, logistično podjetje TTI v Bratislavi, ker so za drago parkiranje avtov sumljivo za nedoločen čas najeli zemljišče Grafista, tesno povezanega s prvim nadzornikom Borisom Popovičem, ker so se preveč zadolževali in še in še.

Zaposleni imajo svoj prav, saj bi človek ob vsem tem pričakoval, da bo večinski lastnik rekel vsaj: »Hvala, zadevo smo proučili in v vsem tem ni niti trohice resnice.« Minister Patrick Vlačič je denimo že na začetku mandata zelo nedvoumno izjavil, da ne zaupa prvemu železničarju. In ga je zamenjal. V Luki Koper tega ni bilo. Sredi marca so po dolgih zapletih in mukah vendarle imenovali revizijsko hišo. Odtlej se menda izbrana revizijska hiša v Luki Koper ni niti oglasila. In to doslej ni nikogar motilo. Poslovanje uprave je začela preiskovati policija. Pred tem tudi komisija za preprečevanje korupcije ...

Ker Luke Koper ne upravljajo poklicani, imajo sindikati alibi. Najpozneje čez dva tedna bodo zamenjali predsednika nadzornega sveta. Hoteli so zamenjati tudi upravo, vendar so dobili namig (ki ga sami zanikajo), naj tega ne storijo. Zdaj menda ni jasno, s kakšno razlago lahko krivdno razrešijo Roberta Časarja in druga dva člana uprave. Če krivda ni dokazana, lahko uprava toži nazaj. Kdo bo potem plačal odškodnino? Sindikat? Njegov predsednik? Ali predsednik kakšne politične stranke?

Luka Koper je vsekakor preresno podjetje, da bi si resna država (lastnica) smela dovoliti tako romantično ekskurzijo v šestdeseta leta prejšnjega tisočletja. Pri tem je seveda povsem vseeno, kdo »je zadaj«: italijanska konkurenca, Janez Janša, Gregor Golobič ali samo lokalne užaljene veličine. Oni naj se igrajo v svojih peskovnikih, odgovoren pa je vedno samo eden.