Polovično zadovoljstvo

Dogovor o rešitvi zdravih jeder murskosoboške Mure je zelo pomemben zaradi ohranitve petine od 3300 delovnih mest v gospodarsko in socialno podhranjenem Pomurju in s tem tudi za celotno gospodarstvo v državi. To je dejstvo, ki pa si ne zasluži celotnega, ampak le polovično veselje. Če bi bili lastniki in država našli rešitev - oziroma se zanjo dogovorili - pred štirimi meseci, bi bilo zagotovo ohranjenih občutno več delovnih mest, kot jih bo zdaj. Ne morem trditi, da bi danes v Muri delala vsaj polovica od 3300 delavcev, zagotovo pa bi jih bi bilo več kot 600. In še ti bodo ohranili delo na račun tega, ker se je najstarejši partner Mure, nemški Boss, odločil, da se ne odpove utečenemu sodelovanju z eno največjih evropskih oblačilnih tovarn. Seveda v Bossu takšne odločitve niso sprejeli iz socialnega usmiljenja do Murinih delavcev in Pomurja, temveč izključno zato, ker se jim poslovanje z Muro izplača in so z njim že desetletja zadovoljni.

Dejstvo je, da so pri reševanju Mure popolnoma odpovedali njeni lastniki. Razen države, ki je prek Soda druga največja lastnica murskosoboškega podjetja. Če v tržnem gospodarstvu velja, da je lastnina sveta stvar, takšnega mnenja očitno niso bili njeni lastniki. Naj omenim le Nacionalno finančno družbo kot največjo, skoraj 20-odstotno lastnico Mure. Lastniki so se že maja, očitno s figo v žepu, z velikim soglasjem odločili, da Muro dokapitalizirajo z 8,5 milijona evrov. Tolikšen znesek bi zadostoval, da v Muri vsaj omilijo likvidnostne težave in zagotovijo vsaj takšen obseg proizvodnje, da bi zadostoval za preživetje. Res pa je, da bi v primeru uspešne dokapitalizacije v podjetju morali narediti še veliko korakov, vključno z občutnim zmanjšanjem zaposlenih, da bi podjetje tudi na daljši rok preživelo. Ker pa lastniki za dokapitalizacijo niso prispevali niti centa, v podjetju za naslednje korake niso imeli niti najmanjše možnosti.

 

Neuspešni dokapitalizaciji so sledili jalovi poskusi za rešitev Mure. Državi ni mogoče očitati, da se ni trudila rešiti Mure, vendar je bila pri tem nespretna. Namesto da bi z lastniki poskušala doseči dogovor, da bi delnice Mure za simbolično ceno prenesli na posebno družbo za prestrukturiranje, ki jo je država ustanovila z namenom, da pomaga podjetjem v težavah, je začela skoraj panično vsevprek iskati čudežnega rešitelja.

 

Dejstvo je, da vlada, tudi če bi imela denarja v izobilju, ni mogla tvegati reševanja Mure s proračunskim denarjem. Če bi se za to odločila, bi imela že naslednji dan pred vrati dolgo vrsto čakajočih podjetij za dodelitev pomoči. Navsezadnje bi vlada s takšno potezo zelo verjetno tvegala tudi razpravo o svoji verodostojnosti in celo zaupnici. Posebna družba za prestrukturiranje bi kot lastnica ali vsaj večinska lastnica Mure (tudi brez delnic NFD) zagotovo laže kot ministrstvo za gospodarstvo ali Sod našla enega ali več vlagateljev v Muro. Med resne ponudbe za rešitev Mure, ki jih je Sod dobil, sodita le dve: prva je bila od uprave Mure, ki je bila na koncu, sicer modificirana, tudi sprejeta, in druga, od podjetnika Joca Pečečnika, za katero pa je Sod ocenil, da je za državno blagajno prezahtevna.

 

Toda zgodba o reševanju vsaj delčka Mure še ni končana. Počakati je treba, kaj se bo zgodilo v prihodnjih dneh. Presenečenja nikoli niso izključena, sploh pri nas Slovencih.

 

Iz sobotne tiskane izdaje Dela