Lučka Kajfež Bogataj: Premišljeno ukrepanje prinaša takojšnje koristi

Podnebne spremembe niso le stvar države ali problem resornih ministrstev, so tudi in nemara predvsem problem slehernega izmed nas. Na vsak način pa moramo čimprej sprejeti dejstvo, da bo treba s podnebnimi spremembami živeti in plačevati njihovo ceno, poudarja Lučka Kajfež Bogataj, predsednica novega sveta vlade za trajnostni razvoj.

Slovenija še nima celovite strategije prilagajanja na podnebne spremembe. Te se že dogajajo in se še bodo. So drugod po svetu bistveno pred nami in kakšne koristi lahko to prinese?

Podnebnim spremembam se res ne moremo več izogniti. Lansko leto je bilo skupaj z 2005 in 1998 najbolj toplo, odkar merimo temperaturo. Enako velja za zadnjih 30 let kot celoto. Globalnih dogovorov o blaženju ni in jih še nekaj časa ne bo, saj je globalizirana trgovina tako prepletena, da ni več mogoče govoriti o izpustih toplogrednih plinov ene same države.

Kaj pa izpusti, ki nastanejo tam, kjer delajo izdelke ali hrano, ki jo potem uvozimo?

To spoznanje jasno kaže na nujnost prilagajanja in kot del tega na nujnost strategije, po možnosti čim bolj celovite. Podnebne spremembe bodo prinesle tako pozitivne kot negativne vplive – pri prilagajanju gre za to, da minimiziramo negativne vplive in izkoristimo pozitivne. Strategijo smo pred tremi leti pripravili le za kmetijski sektor. Za celovito strategijo pa nam manjka temeljnih raziskav in znanja, in zato je še nimamo. Z njo po svoje zaradi pomanjkljivega znanja ne kaže hiteti, po drugi strani pa že več let zamujamo. Največ koristi bi imeli, če bi se pri prilagajanju osredotočili predvsem na tiste aktivnosti, kjer podnebne spremembe že delajo gospodarsko in drugo škodo in skrbno pretehtali odločitve na področjih dolgoročnih naložb. Ukrepi na posameznih področjih gospodarstva pa morajo biti združljivi in dopolnjujoči se med seboj. Pametno prilagajanje, v nasprotju z blaženjem, prinaša takojšnje koristi.

Praktične posledice podnebnih sprememb se kažejo zlasti v spre menjenih vodnih režimih. Kakšne so napovedi za prihodnost?

Meritve kažejo, da se Slovenija ogreva, in to vse pokrajine. Nekoliko večji dvig temperature je v mestih (+ 0,4 °C na desetletje) kot na podeželju (+ 0,3 °C na desetletje), kar je skladno s trendi, opaženimi v sosednjih državah. Ta dvig ni samo odraz lokalnih vplivov, ampak tudi globalnih podnebnih sprememb. Povečuje se število toplih in zmanjšuje število ledenih dni, ogrevajo se nam tudi vodotoki, jezera in morje. Lani julija smo izmerili najvišjo temperaturo morja ob naši obali, kar 31,1 °C. Znatno prej pomladi olistajo in cvetijo številne rastline, v povprečju od teden do deset dni bolj zgodaj. Zmanjšuje se višina novega snega in tudi trajanje snežne odeje. Podnebna otoplitev je izrazito skrajšala trajanje pojava ledu na Bohinjskem in Blejskem jezeru. Vsi ti trendi se bodo še nadaljevali, z desetletji pa stopnjevali.

Letni časi izginjajo, imamo še zimo in poletje. Deževja se premikajo proti jeseni, kar je za kmetijstvo najslabše. Je rešitev za to?

Letne čase seveda še imamo, saj za to poskrbi sončno obsevanje, je pa res, da se nam ogrevajo vsi letni časi razen jeseni, ko je dvig temperature še majhen. To malo zabriše prehode, ki smo jih bili nekoč vajeni. S segrevanjem ozračja pa se spreminjajo tudi druge podnebne lastnosti. Jeseni se količina padavin v Sloveniji povečuje, v drugih letnih časih pa se večinoma zmanjšuje. To se odraža tudi v povprečnih pretokih vseh slovenskih rek, pa tudi v založenosti tal z vodo. Za kmetijstvo to ni dobro, še zlasti, ker se zmanjšuje število dni z majhno količino padavin, ki je za rastline idealna, raste pa število dni s hujšimi nalivi. Prilagoditev je zanesljivo povečati obseg površin z namakanjem, morda tudi spremeniti kolobar in uvesti sorte, ki so odporne na sušo. Vsekakor pa je rešitev gradnja večjih akumulacij za vodo.

Kaj bi bile nujne sestavine spre memb prostorske, kmetijske in ne nazadnje finančne politike? Evropska komisija že nekaj časa naglas razmišlja o tem, nazadnje v povezavi z biodiverziteto.

Prva sestavina bi bila izračun eksternih stroškov za dejavnosti, ki povzročajo podnebne spremembe ali drugo škodo v okolju in njihovo zaračunavanje povzročiteljem. Ta proces bi morali spremljati: zagotavljanje infrastrukture, spodbujanje tehnoloških inovacij, konkurenčna politika, zakonodaja in določitev standardov. A o taki zeleni javnofinančni reformi samo sanjamo in se ji v praksi ne približujemo, temveč oddaljujemo. Bolj ambiciozno pa bi bilo uresničiti dejstvo, da je narava dediščina in kapital vsega človeštva. Nenadzorovano poseganje v naravo sicer povečuje razvoj, kar pa je varljivo, saj spremembe v naravi, ki nastajajo, pomenijo vedno večje stroške za blaženje učinkov, nepredvidenih tveganj in nepričakovanih dogodkov, povečujejo revščino na nekaterih območjih ter pomenijo krajo virov za prihodnje generacije. Raziskave v EU kažejo, da svet zaradi degradacije ekosistemov na leto izgublja od dva do pet bilijonov dolarjev v naravnem kapitalu ali vsaj odstotek svetovnega BDP, in če se bo ta trend nadaljeval, bo to do leta 2050 že 7 odstotkov BDP. Idealno bi bilo, da bi ekosistemske storitve vključili v svetovno gospodarstvo, saj jih zdaj družba ignorira ali finančno podcenjuje. Globalni sistem cen bi bil bistveno drugačen od obstoječega, pa seveda tudi plače in dobički. Vem, da se to sliši utopično, a morda je to edina nadaljnja pot za ohranjanje blaginje človeštva.

Zadnje poročilo IPCC govori o tem, da je mogoče preiti na 100 odstotkov obnovljivih virov energije, če bi izkoristili le nekaj odstotkov razpoložljivega potenciala. Se vam zdi, da tako poročilo lahko prepriča tudi naše politike?

Poročilo ne prinaša bistveno novih ugotovitev, teoretično gledano je z izboljšanjem energetske učinkovitosti in varčevanjem ter s pametno mobilnostjo res možno slovo od fosilnih goriv. Praksa pa je nekaj povsem drugega, celo v okoljsko zavedni EU. Fosilna energetika je, skupaj z avtomobilsko industrijo, skoraj v vseh državah vpeta v strukture oblasti, odločanja in, jasno, kapitala. Politiko za zdaj prepriča le kapital, in ne znanost.

Prilagajanje vedno zaostaja za bojem proti podnebnim spremembam, govori se le o tehnologijah za zmanjšanje emisij. Kaj pa tehnologije za manjšo ranljivost zaradi podnebnih sprememb?

Tehnologije za prilagajanje niso kakšne posebej za to izdelane. Večino že imamo, le uporabljamo jih ne. Prilagajanje včasih pomeni le izboljšano prostorsko planiranje. Tehnologija namakanja je dodelana, protipoplavni ukrepi tudi. Znamo graditi hiše, v katerih poleti ne občutiš vročinskega vala, znamo postaviti protitočne mreže. Biotehnologija z dobrimi in slabimi stranmi se dnevno razvija. Tudi medicina se zna boriti proti novim boleznim, ki prihajajo. Včasih pomaga le zavarovanje premoženja pri zavarovalnici, tudi to je znana prilagoditev. Zanesljivo pa potrebujemo več vlaganj v meteorološke službe, ki bodo razvile tehnologije zgodnjega opozarjanja ljudi na ujme in omogočile s časom tudi točnejše sezonske napovedi. Če res hočemo zmanjšati svojo ranljivost, potrebujemo inovacije, a ne predvsem tehnološke. Bolj gre za inovacije infrastrukture, prenovo zastarelih ustanov in zlasti za nov tip odgovornega obnašanja.

Ste glede na celoten razvoj dogodkov še zagovornica jedrske energije?

Po Fukušimi je težko zagovarjati jedrsko energijo, a vseeno realno gledano brez te tehnologije prehoda v nizkoogljično družbo ne bo, vsaj ne do leta 2030. Še vedno trdim, da bi bilo predčasno zapiranje jedrskih elektrarn hud udarec podnebju.

Je mogoče s sedanjim potrošniškim ekonomskim modelom zagotoviti osnovne življenjske dobrine, zlasti hrano in vodo, za devet milijard ljudi? Zraven pa se še zavarovati pred čedalje bolj nepredvidljivim podnebjem?

To je ključno vprašanje, ki si ga tudi sama nenehno zastavljam. Že leta 2030 bomo ljudje potrebovali 50 odstotkov več energije, 50 odstotkov več hrane in 30 odstotkov več vode kot danes, in to v veliko bolj neprijaznem podnebju, kot ga imamo zdaj. Odgovor je za zdaj NE, upoštevajoč zdajšnji prevladujoč model kapitalizma, nedomiselnost ter zastarelost ustanov ter kratkovidnost svetovne politike.

Imate tudi vi občutek, da se je ob vseh teh mednarodnih podnebnih pogovorih okolje in ekosistemske storitve potisnilo malce na stran? Vedno je poudarek na tem, da tudi zmanjševanje emisij ne bo zmanjšalo stopenj rasti, te pa so ravno značilnost in osnovno merilo sedanjega finančnega sistema.

Podnebna pogajanja in del podnebne znanosti v strahu, da bi jih politika ignorirala, nerazumno ščiti gospodarsko rast in vsak svoj predlagan ukrep takoj utemelji, da je ne bo ogrozil. Tipičen novejši primer je promocija zelene gospodarske rasti. A na fizično omejenem planetu je nenehna rast, katere koli barve že je, nemogoča.