Za pravi preboj obnovljivih virov energije bi morali imeti najprej interes

Vsi načrti se zapletajo, od hidroelektrarn in bioplinarn, vetrnih elektrarn in podobnega, le sončne elektrarne rastejo še prehitro. Pogovarjali smo se s Frankom Nemcem, strokovnjakom za obnovljive vire energije.

Kakšni so razlogi za to, da se pri izkoriščanju obnovljivih virov zapletamo?

Glavna zavora je nezadosten interes. Verigo hidroelektrarn na spodnji Savi bi lahko gradili hitreje, kot jo. Nerodno je, da so za vsako hidroelektrarno posebej obdelovali okoljsko problematiko, za vsak odsek posebej so morali preučiti vse živalice in vsa življenjska okolja, uradniki pa so se menjavali. Če bi to enkrat uredili za celo Savo, bi zdaj ostalo samo vprašanje financiranja gradnje. Poleg tega je ovira odločitev, da se deli denar za energetski del in infrastrukturo. Vsak projekt bi moral biti celovit in nositi vse stroške. Zdaj pa se zapleta, ker proračunskega denarja za infrastrukturo ni. Energetika ima denar ali pa si ga lahko izposodi. Ravno pri tem se zapleta pri hidroelektrarni Krško.

Kaj pa zastoji na srednji Savi?

Treba je vedeti, da bi nove hidroelektrarne na Savi lahko v relativno kratkem času zagotovile dve tretjini obveznosti Slovenije po obnovljivih virih elektrike. Sončne in vetrne elektrarne potrebujejo več časa. Ob tem ima Holding Slovenske elektrarne že leta koncesijo za srednjo Savo, a se ukvarjajo bolj s Termoelektrarno Šoštanj, kjer so pri projektu šestega bloka celo prehitevali, ker niso imeli dovoljenj. S Savo pa se niso preveč obremenjevali. Ni bilo prave volje, sicer bi naredili projekt in pritiskali, da se izvede. Plinovod do Šoštanja so, denimo, zgradili brez velikih težav. Pri hidroelektrarnah pa so nastale razmere, ko se predstavniki ministrstev za okolje in gospodarstvo dajejo med sabo, a pri tem nihče ni dvignil projekta, ki bi prinesel tudi nova delovna mesta, na višjo raven.

Kaj pa drugi viri elektrike? Sončne elektrarne dobivajo spodbude in kar eksponentno rastejo.

Mogoče še prehitro, glede na dodano vrednost, ki nastaja pri nas. Veliko večino opreme namreč proizvajajo v tujini. Vetrne elektrarne pa nimajo pravega zagovornika. Elektro Primorska se je trudil, a precej neuspešno. S spodbudami je hitro zraslo tudi precej bioplinarn, ki pa so tudi kmalu naletele na težave. Če ni dobrega motorja, tudi šibke zavore vozilo ustavijo.

Bioplinarne so postale trn v peti kmetijske politike, saj za proiozvodnjo elektrike uporabljajo tudi hrano.

V osnovi so bioplinarne rešitev za akuten problem gnoja in gnojevke, pa tudi drugih odpadkov s kmetij. Ko pa so to dobili v roke ekonomisti, so zmogljivosti trikrat povečali in treba je dodajati koruzo. Nič več jih ne briga trajnost. Po drugi strani pa je res žalostno, da kmetje za elektriko iz koruze ali pšenice dobijo več denarja, kot če ju prodajo za hrano. Pred časom sem za enega izračunal, da bi bilo polovico ceneje, če bi se grel s pšenico kot z lesnimi peleti.

Precej je slišati o slovenskih geotermalnih zmogljivostih. Kaj je s tem?

Elektrarne na geotermalno energijo so precej zahtevni projekti, rezultate pa je zelo težko predvideti. Tudi če študije pokažejo, da je 3000 ali 5000 metrov pod zemljo dovolj toplote in dovolj vode, se velikokrat pojavijo težave. Taki projekti so tudi precej dragi, in dokler kilovatna ura elektrike stane pet centov, se zasebna podjetja v take naložbe ne bodo spuščala. Mogoče je zgolj to, da se energetika odloči take projekte financirati dolgoročno. Naložba v sončno elektrarno se povrne v 10 letih, pri geotermalnih elektrarnah pa lahko v tem času ugotoviš, da je toplote sicer dovolj, a da je vode premalo. Ker so na voljo druge, cenejše možnosti, se v to nihče ne zaganja. To bi moralo biti predvideno v strategiji države, ki pa je ni.

Tudi uporaba lesa ima zagovornike in hude nasprotnike.

Les je predvsem uporaben za proizvodnjo toplote, elektrika je drugotnega pomena. V Ljubljani je to šlo, ker je sosežig lesnih sekancev povezan z razvejenim sistemom daljinskega ogrevanja. V drugih krajih tega ni, zato postane vprašanje naložbe bistveno težje. Na koncu se ne zgradi daljinskega sistema in se ne napelje plina, gospodinjstva pa ostanejo pri lokalnih kurilnicah na kurilno olje. Zdaj imamo praktično vsi v Sloveniji ogrevanje, zato se da vsakogar prepričati v spremembo sistema le s prihranki.

To pa menda ni vedno mogoče?

Marsikaterega vlagatelja odvrne višja cena sistema na lesne sekance. Zato pa imamo spodbude. Obnovljivi viri energije so, z izjemo hidroenergije, namreč dražji kot fosilna goriva. Če ne bi bilo tako, se zdaj ne bi pogovarjali o politikah in ukrepih za zagotovitev deleža obnovljivih virov. Država in Evropska unija morata to promovirati, ker je to edino dolgoročno sprejemljivo.

Glavna osnova za dosego vseh energetsko podnebnih ciljev je učinkovita raba energije. Je tu pričakovati kakšen preboj?

Tudi z učinkovito rabo energije je težko. Če je povprečen račun za elektriko 30 evrov, znese 10-odstotni prihranek tri evre. To pa ni razlika med preživetjem in bankrotom. Večina ljudi reče, da se to ne izplača. Jaz pravim, da je to preprosto treba narediti, saj gre za večkrat po tri evre. Ko bodo cene energentov še zrasle, se bodo tveganja naložb v izrabo lesnih sekancev ali geotermalne energije bistveno zmanjšala, kar bodo pokazali tudi merljivi ekonomski rezultati. Smeti ne mečemo več vsevprek po tleh, ker je to grdo. Razmetavanje energije ni tako očitno, a se bomo tudi morali naučiti drugačnega ravnanja.

Mogoče s števci, ki jih letos množično vgrajujejo v večstanovanjske stavbe?

S števci ne poženeš le industrije števcev in podjetij, ki te števce vgrajujejo, temveč se kmalu pokaže, da je treba storiti še kaj. Spoznaš recimo, da je treba uravnotežiti sistem ogrevanja v hiši, da potrebuješ nova okna in tako naprej. Če se lotiš nečesa, ena stvar vodi v drugo. Taki projekti so dobri, sicer bi vsi še kar čakali, da bodo za nas delali Kitajci.

Koliko je sploh pravih strokovnjakov pri nas?

Vsak vir oziroma sistem za proizvodnjo energije ima drugačno logiko kot drugi viri. Mi pa imamo za vse le peščico strokovnjakov, iz česar pridejo tudi ustrezni rezultati. Upam, da prihaja čas, ko se bodo tudi velika energetska podjetja začela zanimati za obnovljive projekte.