Tiskane izdaje
Uporaba biomase v energijske namene – za ogrevanje in proizvodnjo elektrike – se povečuje iz najmanj dveh vzrokov. Eden je zaveza razvitih držav, da bodo zmanjšale emisije toplogrednih plinov, drugi pa tehnološki razvoj, ki izboljšuje cenovno konkurenčnost uporabe biomase v elektrarnah in industrijskih obratih.
Po ocenah mednarodne agencije za energijo IEA biomasa zagotavlja deset odstotkov primarne energije, ki jo porabi svet, in je s tem najpomembnejši vir obnovljive energije. Biomasa je tudi najstarejši vir energije, ki ga je spoznal in uporabljal človek. V svoji najbolj tradicionalni vlogi – kurjenje lesa za kuhanje in ogrevanje – ima še vedno bistveno vlogo v mnogih deželah v razvoju. Vendar pa prav takšna ekstenzivna uporaba biomase z zelo nizkim energijskim izkoristkom (preprosti štedilniki spremenijo v uporabno toploto manj kot deset odstotkov energijske vrednosti drv) že danes ni ekonomsko vzdržna in ne pomaga pri doseganju okoljskih ciljev. Prispeva namreč k izsekavanju gozdov in degradaciji obdelovalne zemlje na območjih, ki te vire zaradi naraščajočega prebivalstva in potreb po gospodarskem razvoju najbolj potrebujejo.
Največji izziv za svet, ki pričakuje, da bo do leta 2050 podvojil pridobivanje (uporabne) energije iz biomase, ta vir pa naj bi takrat med drugim zagotovil kar 7,5 odstotka vse potrebne elektrike (danes je ta delež nekoliko večji od odstotka), je torej okoljsko vzdržna uporaba biomase. Za obnovljivi vir jo lahko namreč štejemo le, če njene primarne vire (gozdovi, kmetijstvo) toliko izkoriščamo, da je omogočeno dolgoročno obnavljanje. To praktično pomeni, da bi morali na svetovni ravni zaustaviti izsekavanje gozdov in uničevanje plodne zemlje, kar pa je pogosto v nasprotju z drugimi gospodarskimi politikami, predvsem s prakso.
Te težave priznava tudi EU, ki je med svojimi ambicioznimi cilji 20-20-20 (znižanje izpustov CO2 in povečanje uporabe obnovljivih virov do leta 2020) biomaso postavila visoko na lestvico prednostnih nalog. Njeno uporabo za pridobivanje elektrike in toplote naj bi v tem času več kot podvojili in njen prispevek k doseganju teh ciljev naj bi bil takšen kot pri vseh drugih obnovljivih virih energije skupaj.
Za uporabo biomase v energijske namene obstajajo tudi različne subvencijske sheme, vendar dejanska rast zdaj dosega le tretjino pričakovane. Kljub temu pa se Evropa srečuje z dolgoročno nevzdržnimi razmerji, ko gre za strukturo virov biomase, ki se uporablja v energijske namene. Povedano drugače, tudi zaradi subvencij je pridelava poljščin za energijske namene postala tekmec osnovni kmetijski dejavnosti – pridelavi hrane za ljudi. Ta razmerja pa bo seveda treba uravnotežiti.
Na tem področju bodo lahko spremembe možne samo s tehnološkim razvojem. Iz raziskovalnih in demonstracijskih faz prihajajo v komercialno uporabo vedno nove tehnologije pridobivanja energije iz biomase. Omogočajo boljše energijske izkoristke, kar izboljšuje tudi cenovno konkurenčnost teh virov v primerjavi s »klasičnimi« fosilnimi gorivi. Realistično lahko pričakujemo, da se bo tehtnica prevesila v prid uporabe biomase predvsem v primeru, da bodo cene fosilnih goriv ostale visoke oziroma bodo še naraščale.
Vendar glede na intenzivna vlaganja v izkoriščanje zalog globokoležeče nafte in plina v skrilavcih in peščenjakih v ZDA in tudi v Evropi, ki postajata tehnološko in cenovno dostopna, obstaja tveganje, da se cenovna razmerja ne bodo kmalu spremenila v prid bioenergije. Tudi IEA priznava, da bodo »srednjeročno«, v naslednjih desetih do dvajsetih letih, države še naprej morale ohranjati subvencijske sheme. Takšna podpora je po mnenju IEA upravičena, če z njo zasledujemo in dosežemo cilje na področju okolja, energetske varnosti in socialno-ekonomskih učinkov. Investicije, ki bi bile potrebne za podvojitev uporabe energije iz biomase do leta 2050, pa na svetovni ravni znašajo 290 milijard dolarjev do leta 2030 in še 200 milijard dolarjev do leta 2050.
