Tiskane izdaje
Pozabimo na posamezne naprave in njihovo primernost za izobraževalne namene. Tehnologija v izobraževanju bo svojo prihodnost gradila na računalništvu v oblaku in dostopu do informacij od koderkoli. Tako poučevanje kot učenje postajata precej bolj družabni aktivnosti.
Veliko ponudnikov tehnoloških rešitev, povezanih z izobraževanjem, želi izobraževalne ustanove prepričati, da je prava prav njihova rešitev, pogosto zasnovana na eni napravi in priloženi programski opremi. Še posebno priljubljene se zdijo tablice, ki so skupaj z drugimi mobilnimi tehnologijami zdaj dobile velik zagon. A če pogledamo samo pet let nazaj, tabličnih računalnikov, kot jih poznamo danes, sploh ni bilo na spregled. Kdo ve, če bodo čez pet let še z nami? Prav možno je, da bodo, čeprav bi jih bodo po optimističnem scenariju lahko zamenjala tudi Googlova napredna očala Glass.
Prihodnost tehnologije v izobraževanju tako ne sme in ne more temeljiti zgolj na eni vrsti naprav. Pred samimi napravami oziroma mediji morajo izobraževalne ustanove rešiti vprašanja dostopa do znanja, kako narediti to dostopno kadarkoli in vsem deležnikom, lokalno in globalno. Nato sledi še sodelovanje, saj nas že od nekdaj učijo, da več glav več ve. Sodeč po maniji, ki se danes širi med mlajšimi (pa tudi starejšimi) populacijami glede družabnih omrežij, bi si upal trditi, da bosta tako poučevanje kot učenje postala precej bolj »družabna«.
Šole prihodnosti, njihovi zametki se v tujini oblikujejo že danes, bodo najbrž sestavljene večplastno. Poleg tradicionalnega nabora učencev, ki bodo obiskovali šolo »iz opeke«, bo šola premogla tudi precejšen delež učencev, ki bodo njen program spremljali zgolj na spletu, saj pač ne bodo živeli v istem kraju, temveč na drugem koncu države (ali pa celo v drugi državi). Da bi tovrstno poučevanje lahko zaživelo v praksi na državni ravni, že danes dokazujejo precej uspešni veliki spletni tečaji, ki so odprti uporabnikom z vsega sveta, željnim določenega znanja.
In tu na sceno stopijo tehnologije računalništva v oblaku. Te bodo podrle tradicionalne ovire, ki so doslej šole postavljale v vlogo večjih ali manjših tehnoloških otočkov. Šole prihodnosti bodo lahko pozabile na lokalne strežnike in namensko programsko opremo, »platforma« šola jim bo namreč na voljo v oblaku. Vse, kar bodo resnično potrebovale, bo hitra in zanesljiva povezava v internet. Sama kakovost povezave bo torej tista, ki bo določala kakovost infrastrukture. Drugi odločujoč dejavnik pa bo kakovost izobraževalnega programa, a zanj ne bodo odgovorni informatiki, temveč strokovni šolski delavci. Ti se, upajmo, ne bodo bali sodobne tehnologije.
E-naprava namesto torbe
Ta trenutek torej ne vemo, katere naprave bodo prevladale v prihodnosti. Vemo le, da bodo potrebovale oblak za svoje delovanje. V tej smeri bi morale razmišljati tudi šole in druge izobraževalne ustanove, ko danes delajo načrte glede prihodnosti.
Prav možno je, da se bo trend nošenja lastnih naprav iz delovnih mest (BYOD) preselil tudi v šole, torej bo vsak otrok k pouku prinesel (ali pa od doma spremljal) lastno mobilno napravo. Takšnemu izzivu pa je lahko kos le oblak. Manj verjetno je, da bi šolam v prihodnje uspelo predpisati/omejiti, katere naprave se bodo uporabljale pri pouku. Šole bodo morale poskrbeti le za hitro in zanesljivo omrežje in povezljivost, saj slabe odzivnosti tehnoloških igračk nočejo niti učenci niti učitelji. Infrastruktura mora torej biti pripravljena na nove izzive.
Preostali del zgodbe je samoumeven, napoveduje se že lep čas, počasi pa se scenariji poučevanja v prihodnosti tudi uresničujejo. Učitelji bodo šolsko platformo iz oblaka uporabljali za pripravo, podajanje in preizkušanje znanj na spletu. Učenci bodo imeli hipen dostop do ocen in komentarjev – preverili jih bodo lahko s pomočjo računalnika, pametnega telefona ali tablice. Nekatere šole to že počnejo – no, imajo implementiran del, namenjen spletnemu preverjanju ocen.
Spremenile se bodo tudi učilnice. Po zaslugi oblaka in mobilnih naprav bo sodobna tehnologija integrirana v vse dele šole. Spremembe ne bodo zadevale zgolj učilnic, temveč tudi prostore za športno vzgojo, celo šolski izleti utegnejo videti bistveno drugače. V šoli ali zunaj nje bodo učitelji, učenci in podporno osebje povezani. Učenci se bodo lahko učili od koderkoli, prav tako bodo učitelji lahko poučevali od koderkoli. V idealnem svetu bi se utegnilo celo zgoditi, da šole postanejo stavbe brez papirja.
Oblak za samostojnost
Oblak bo spodbudil tudi samostojno učenje. Učenci bi tako lahko prevzeli večjo odgovornost za lastno učenje, pri čemer bi jim učitelji predali predvsem številne vire glede izobraževalnih tematik. Te bi jim lahko posredovali v obliki videoposnetkov, dokumentov, zvočnih zapisov ali interaktivnih e-vsebin. Seveda bi učenci do teh vsebin lahko dostopali na vseh napravah, povezanih v internet. Namesto da bi »postali naučeni« neke vsebine, bi jih lahko učenci sami odkrivali na svoj način. Na spletu namreč mrgoli virov na tako rekoč vsako tematiko, te vire pa bi lahko poiskali tudi sami, brez pomoči učitelja.
Deljenje vsebin pa tudi aplikacij in dokumentov v oblaku bo omogočilo bistveno bolj družabno izobraževanje. Učenci bodo lahko kot razred ali pa v skupinah delali na posameznem dokumentu, pri čemer se bodo lahko nahajali v istem prostoru ali pa celo v različnih državah. Veščine sodelovanja so prav tako pomembne kot sama orodja – ne le za učence, temveč tudi za učitelje.
Pri implementaciji sodobnih tehnologij in storitev v izobraževalna okolja je zelo pomembno tudi objektivno ocenjevanje novosti. Šola mora vedeti, kateri pristopi ter vsebine se obnesejo in kaj bi veljalo popraviti. S spremenjeno vlogo učiteljev utegne nastati več težav tudi med samimi šolskimi delavci, saj bodo učitelji potrebovali dodatna izobraževanja, kako pravzaprav uporabljati nove tehnologije. Velik izziv bo ustvariti zaupanje v tehnologijo pri starejših učiteljih, a brez tega pač ne bo šlo. Eno pa je jasno – vsaka šola najprej potrebuje temeljit načrt, kako postati digitalna ali e-šola.
