Tiskane izdaje
Nemški komentatorji so se že spraševali, od kod bo padla prva strela na »nesveto trojico«, ki je v osebah italijanskega premiera Maria Montija, španskega Mariana Rajoya in francoskega predsednika Françoisa Hollanda na zadnjem bruseljskem vrhu nemško kanclerko prepričala v pogojno reševanje bank z denarjem evropskih reševalnih skladov.
Še pred morebitnim maščevanjem Angele Merkel, ki ga napovedujejo nekateri, so zdaj zagrmeli nemški ekonomisti. Sto šestdeset nemških profesorjev ekonomije je minuli teden podpisalo ali podprlo odprto pismo, ki bruseljsko odločitev ostro obsoja kot prvi in zanje nesprejemljivi prvi ukrep k tako imenovani bančni uniji, k skupnim varščinam za evropske banke torej.
»Davkoplačevalci, upokojenci in varčevalci doslej še solidnih evropskih držav ne smejo jamčiti za dolgove, dokler so verjetne visoke izgube pri financiranju inflacijskih gospodarskih balonov južnih držav,« so prepričani Bert Rürup (Deutsches Institut für Wirtschaftsforschung DIW), Michael Hüther (Institut der deutschen Wirtschaft), Gustav Horn (Institut für Makroökonomie und Konjunkturforschung) in mnogi drugi profesorji ekonomije s Hans-Wernerjem Sinnom (Ifo) na čelu.
»Mnogi sploh ne vedo, v kaj se spuščamo,« verjame eden od pobudnikov akcije, dortmundski profesor Walter Krämer. »V desetih ali petnajstih letih bomo morali izropati naš pokojninski sistem, da bi pomagali kdove katerim propadlim bankam - ali, še huje, zagnati bomo morali tiskarne denarja.« Profesorji verjamejo, da bodo solidne banke kmalu jamčile za gnile, in to z denarjem nemških davkoplačevalcev.
Morda se Monti, Rajoy in Hollande že bojijo, kako bo takšen upor ekonomistov vplival na pripravljenost Berlina pomagati pri obračunu z gorami njihovih dolgov, najprej pa so si profesorji prislužili ostro kritiko nemške vlade. »Finančni strokovnjaki bi morali biti previdnejši s pojmom bančnih dolgov,« verjame nemški finančni minister Wolfgang Schäuble.
»To se mi zdi škandalozno.« Po njegovem prepričanju dovoljenje španskim in drugim bankam, da si pomagajo s sredstvi evropskega mehanizma stabilnosti ESM, nima nič s skupnimi varščinami za bančne dolgove. »Ne gre za združitev jamstev, ampak za skupni evropski nadzor.« Prvi pogoj pomoči bankam iz sredstev evropskega reševalnega sklada je vseevropski nadzor nad bankami, kot domnevajo, v pristojnostih Evropske centralne banke, tega pa ne pričakujejo pred koncem letošnjega leta.
Minister Schäuble, ki velja za prepričanega Evropejca, izpostavlja tudi nevarnosti obmorebitnem razpadu evra, tudi za Nemčijo. »Če bo ta skupna evropska valuta razpadla, se lahko z veliko verjetnostjo bojimo tudi gospodarske katastrofe za Nemčijo, Evropo, za vse svetovno gospodarstvo. Naša naloga je, da to preprečimo.« Zaradi svojih ekonomistov se je razjezila tudi kanclerka Angela Merkel, ki profesorjem priporoča, naj si najprej natančno preberejo sklepe bruseljskega vrha: »Varščine za kreditne ustanove so enako prepovedane kot za države!«
Nemci ji očitno še verjamejo, raziskava javnega mnenja televizijske družbe ARD namreč kaže, da kanclerko podpira kar 66 odstotkov državljanov, omenjene profesorje ekonomije pa so obsodili tudi nekateri kolegi. »Poziv spodžiga domnevne strahove in ne kaže nobene poti za rešitev težav,« je časopisu Financial Times Deutschland povedal direktor kielskega Instituta za svetovno gospodarstvo Dennis Snower.
Uporni nemški profesorji pa kljub temu opozarjajo na eno spornejših dejstev dosedanjega reševanja evrske finančne in gospodarske krize, na politično odločitev, da rešujejo tudi najbolj neodgovorne banke. »Bankam bi moralo biti dovoljeno tudi propasti,« piše v odprtem pismu. Dokler se to ne bo zgodilo, sklepi vrhov EU pomagajo le investitorjem Wall Streeta, londonskega Cityja in propadlim bankam.
Predsednik združenja nemških industrialcev BDI Hans-Peter Keitel pa opozarja, da si je treba natančno prebrati tudi drobni tisk bruseljskega vrha, a je vendarle zaskrbljen tudi zato, ker se je Francija tokrat postavila na stran južnih držav, kot sta Italija in Španija. »Ravnotežje se je neugodno spremenilo,« šef industrialcev opozarja, da si bo morala Nemčija iskati nove zaveznike.
»Noben jez še ni pomagal, dolžniška povodenj je doslej odplavila še vse,« je časopisu Handelsblatt poudaril tudi finančni strokovnjak nemških liberalcev Frank Schäffler. »Politično delovanje proti temeljnim zakonom ekonomije ne deluje in je neodgovorno.« Če so Ifov Hans-Werner Sinn in nekateri drugi izrecno poudarili, da nemški davkoplačevalci ne bi smeli reševati tujih bank, pa je veliko vprašanje, ali lahko po njihovem rešujejo domače.
Deutsche Bank, Commerzbank in druge so veselo sodelovale tako pri ameriškem nepremičninskem navalu kot pri nakupovanju spornih evropskih obveznic, zdaj pa nemški urad nad finančnimi trgi preiskuje tudi vpletenost domačih bank pri vplivanju na obrestno mero libor, ki je že odneslo vodstvo britanskega finančnega velikana Barclays in več kot tristo let stari banki prineslo pol milijarde kazni.
