Etika mora biti temelj študija vodij

Čez dober mesec, 24. septembra, se bodo v Južni Afriki na jubilejni 20. letni konferenci sestali člani Združenja za razvoj managementa CEEMAN, ki bodo razpravljali o izzivih, s katerimi se spoprijemajo poslovne šole, podjetja in družbe v dinamično spreminjajočih se okoljih.

Dogodek je vreden napovedi iz najmanj dveh razlogov. Najprej zato, ker je CEEMAN, ki ima več kot 200 članov iz 51 držav sveta, slovenski »izum«. Zasnovala ga je dr. Danica Purg, ki mu še vedno predseduje, sedež združenja je na IEDC – Poslovni šoli Bled.

Drugi razlog, ki daje pomen omenjenemu dogodku, pa je to, da bodo ob tem v Južni Afriki organizirali še srečanje vodilnih poslovnežev iz Slovenije ter z območja srednje, vzhodne in jugovzhodne Evrope z gospodarsko skupnostjo Južne Afrike. Po besedah Aleša Cantaruttija, direktorja Centra za mednarodno poslovanje pri GZS, bo to srečanje usmerjeno predvsem na zelo konkretne priložnosti za gospodarsko sodelovanje, poudaril pa je tudi, da »interes na obeh straneh presega pričakovanja«.

Čeprav pri pripravi takšnih izobraževalnih in poslovnih srečanj sodeluje veliko ljudi, ni dvoma, da ju ne bi bilo brez Purgove, ki je pri nas in morda še bolj v svetu že zdavnaj postala institucija.

V času poglabljajoče krize bi v Sloveniji verjetno bolj kot kdajkoli prej potrebovali dobre voditelje vseh vrst. Očitno pa nam jih na vseh koncih manjka. Je mogoče eden od vzrokov tudi to, da so naši menedžerji izšli iz napačnih študijskih programov?

Ne, dobri voditelji lahko pridejo iz kateregakoli študija. Kot sociologinja pa seveda rada povem, da je nekaj izjemnih svetovnih menedžerjev oziroma profesorjev menedžmenta iz vrst sociologov. Denimo Rosabeth Moss Kanter, ki je bila petkrat izbrana za najbolj vplivno žensko Amerike.

Meni se zdi to, da je sociologija dobro gojišče voditeljev, precej logično. Sociolog zna analizirati in sintetizirati stvari, zna pogledati na družbene razmere v nekem kontekstu.

Kako pa se pri vodenju obnesejo ekonomisti?

Večkrat moti, da ljudje mešajo ekonomijo z menedžmentom in rečejo kaj takšnega kot: »Nisem študirala ekonomije, zato nisem dober menedžer.« V takšnih primerih vedno razložim, da je mogoče le deset odstotkov ekonomije v menedžmentu.

V Sloveniji je, tako se vsaj zdi, ta delež ekonomistov med menedžerji precej večji.

Res je. A to še ne pomeni, da so vsi dobri menedžerji. Voditeljstvo je predvsem delo z ljudmi, treba je tudi obvladati organizacijo, nujno je znanje psihologije in politologije, saj mora večina menedžerjev sodelovati s tujino in torej poznati tudi razmere v drugih državah skupaj z njihovo politiko. Skratka, dober voditelj mora biti zelo multidisciplinarni profil.

Koliko študij ekonomije, v svetu in pri nas, usposablja za vodenje?

Oh, ne vlecite me za jezik. Nočem kritizirati ekonomistov. Jaz ne znam ovinkariti, vedno želim biti objektivna. Gotovo so ekonomisti pomembni tudi za vodenje, še zlasti tisti, ki delajo na področjih mikro- in makroekonomije ter financ. Med temi so tudi strokovnjaki za učinke globalizacije in še marsikaj drugega, o čemer predavajo na menedžerskih šolah po svetu. Drugače pa mislim, da prav pri vodenju podjetja ne gre za to, kakšen je tvoj poklic. Pomemben je predvsem talent za vodenje. Prav ti pa, seveda, prideta tudi čim bolj široka razgledanost in znanje iz različnih področij. Dejansko ne bi mogli reči, da je za menedžerja ekonomist boljši od psihologa ali je ravno obratno. Gre za to, ali imaš ali nimaš nekih specifičnih osebnih lastnosti.

V svojih intervjujih ste velikokrat poudarjali tudi vlogo etike pri voditeljih. Etika je v tem kriznem času gotovo še bolj pomembna.

Etika ima, brez dvoma, pri vodenju izjemen pomen. Kdor ni etična osebnost, kdor ne premore pravih moralnih vrednot, sploh ne more biti pravi vodja. Jasno pa je tudi, da se z vsako krizo te zahteve že zaostrijo.

Kaj pravite k zavzemanju predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti akad. prof. dr. Jožeta Trontlja, da bi etika postala obvezni del izobraževalnega kurikula na vseh ravneh?

Popolnoma se strinjam. V naši šoli imamo že 21 let etiko kot obvezni del programa. V mnogih drugih menedžerskih šolah je to le izbirni predmet. Sama se na mednarodni ravni, v združenjih menedžerskih šol, vedno zavzemam za to, da še razširimo in poudarimo etične vsebine. O tem smo že sprejeli nekaj dokumentov, denimo na našem nedavnem srečanju v Braziliji, v Riu de Janeiru.

Poleg etike in v povezavi z njo pri mnogih današnjih vodjih šepa tudi posluh za varstvo okolja. Kaj bi se dalo tu narediti?

Mene odnos do okolja še najbolj skrbi, saj posledic podnebnih sprememb ni mogoče več spregledati. Edino, kar je mogoče narediti, je širjenje znanje o posledicah brezbrižnosti do okolja. Na že omenjenem brazilskem srečanju smo sprejeli deklaracijo, s katero smo se dekani menedžerskih šol – bilo nas je okrog 300 – obvezali, da bomo naredili vse, da se bo svet spremenil na bolje. Takšne skupne akcije so nekaj, kar me navdušuje, navdaja z upanjem tudi v teh težkih časih. Po Braziliji sem šla še v ZDA, v Washington na konferenco, ki je bila na Akademiji za mednarodni menedžment (AIB), najprestižnejši organizaciji profesorjev menedžmenta na svetu s 3500 člani, kjer sem tudi sama v častnem svetu. Toda od tam sem odšla zelo razočarana, ker se je akademija glede odnosa do okolja pokazala za precej konservativno.

V takšno šolo, kot je vaša IEDC – Poslovna šola Bled in kot so tudi podobne šole po svetu, prihajajo v glavnem ljudje, ki so v karieri že nekaj dosegli, predvsem pa so že izoblikovali svoje moralne in etične lastnosti in celotne nazore.

Res bi bilo precej lažje, če bi se z voditelji ustrezno delalo v celotnem času njihovega šolanja. Vendar sama trdno verjamem, da se da še marsikaj narediti, če jih le znamo dovolj pretresti. Moramo jih čustveno angažirati. Tu smo lahko zelo učinkoviti tudi v primerih, ko gre za višje vodilne, za katere organiziramo le krajše usposabljanje, na primer seminarje. Pred kratkim smo takšen mednarodni seminar organizirali v Sarajevu – tam tovrstne seminarje organiziramo že 12 let – in udeležence smo najprej peljali v tisti predor pod letališčem, ki je bil med balkansko vojno edina pot v svobodo. Po tem šoku, ki pretrese ljudi, smo udeležencem seminarja tudi na drugih primerih pokazali, da je lahko vodenje še veliko težje, kot je v današnjih okoliščinah. V naši šoli pa damo zelo veliko tudi na umetnost, imamo zaposlenega poklicnega pianista, strokovnjaka za vodenje, ki temelji tudi na umetnosti, na estetiki. Skratka, do dobrih voditeljev pridemo tako, da jih na vse možne načine angažiramo. Takšni so pripravljeni na spremembo. Ne morem reči, da nam to, kar želimo, uspe pri vseh, gotovo pa nam uspe pri dveh tretjinah. To pa verjetno že lahko označimo za uspeh. Še bolj vesela pa bi bila, če bi nam uspelo še bolj vključiti tudi naše politike. Žal nam to bolj uspeva pri tujih političnih voditeljih.

Pomanjkanje želje po znanju vodenja se vsekakor kaže v naši politiki.

Res je škoda, da se ne zavedejo pomena tega znanja.