Finančna izključenost: malo denarja, malo muzike

»Pravzaprav sem kaznovana, ker uporabljam čeke. V domačem kraju ni težav, saj me prodajalci poznajo in mi zaupajo. Ko pa grem v bližnje mesto, jih vse več reče: 'Oprostite, ne sprejemamo čekov,'« je svojo izkušnjo z zaostajanjem pri uporabi sodobnejših finančnih storitev opisala 66-letna prebivalka francoskega podeželja.

Francozinja je bila vključena v raziskavo ponudnika kartic MasterCard, s katero so poskušali ugotoviti, kdo so pravzaprav ljudje, ki ne uporabljajo sodobnih finančnih storitev. Poslovanje s čeki je v zadnjem desetletju skoraj izginilo tudi v Sloveniji. Banke nam dajejo s svojo politiko visokih provizij za plačevanje klasičnih položnic vedeti, da si želijo čim bolj pospešiti uporabo trajnih nalogov in direktnih bremenitev za redne stroške, pri vseh drugih poslih s komitenti pa spodbujajo elektronsko bančništvo. Tako ravnajo, ker želijo obvladati (se pravi znižati) svoje stroške poslovanja, kar je tudi odgovor na pojav tekmecev, ki niso banke, na svetovnem spletu pa ponujajo plačilne, varčevalne in naložbene finančne produkte. Na splet in v območje elektronske izmenjave plačil se seli tudi vse večji del ponudbe blaga in storitev.

Po eni strani je ta razvoj dobrodošel, saj nam omogoča, da lahko z osebnega računalnika (ali druge elektronske naprave) časovno in stroškovno učinkoviteje opravimo dober del običajnega nakupovanja in upravljanja svojih finančnih zadev, hkrati pa grozi, da bo ob robu toka dogajanja pustil cele skupine prebivalcev (in potencialnih uporabnikov finančnih storitev), ki so se že doslej slabo znašli v »finančni pokrajini«.

Slovenija: osem odstotkov brez računa

Pojav, ki je primerljiv s funkcionalno nepismenostjo (razmerami, ko se sicer vsaj na osnovni ravni izobraženi ljudje ne zmorejo odzvati tako, da bi v zapletenem družbenem življenju zlahka poiskali prave informacije in uveljavili svoje pravice), so strokovnjaki v zadnjih letih poimenovali finančna izključenost oziroma finančna prikrajšanost. Gre za to, da določen sloj ljudi nima bančnega računa in ne uporablja sodobnih finančnih storitev. »Dostop do finančnih storitev je pogoj za sodelovanje v gospodarskem in družbenem življenju. Vendar se v večini držav članic mnogi ljudje srečujejo s težavami pri dostopu ali uporabi ustreznih finančnih storitev na konvencionalnem trgu,« je leta 2008 ugotavljala evropska komisija, ko se je prvič zavzela za to, da je treba ukrepati tako, da se bo finančna izključenost zmanjševala.

V Sloveniji je bilo leta 2008 (novejših podatkov ni na voljo, saj Surs kazalnikov finančne izključenosti ne analizira vsako leto) brez računa pri banki osem odstotkov gospodinjstev. Šestindvajset odstotkov jih je imelo negativno stanje na (vsaj) enem od računov. Šestdeset odstotkov jih je poslovalo s plačilno ali trgovinsko kartico, vendar je le pet odstotkov na njej imelo neporavnane zapadle obveznosti. Če podatke primerjamo z drugimi članicami EU, se Slovenija uvršča v razvitejši del povezave, torej med tiste, kjer »finančna obrobnost« prizadeva le manjši del prebivalstva. V nekaterih vzhodnih državah članicah, na primer na Poljskem, v Litvi ali Latviji, je bila leta 2008 brez bančnega računa več kot polovica prebivalcev.

Finančno izključen = socialno prikrajšan

Vendar glavna težava ni v tem, kako velik del prebivalstva je brez bančnega računa, pač pa, da je finančna izključenost tesno povezana s socialno izključenostjo. V letošnji raziskavi MasterCarda (ki je bila sicer omejena na pet članic EU in Rusijo) je kar 25 odstotkov ljudi brez računa v banki kot vzrok navedlo, da ga nima zato, ker ne razpolaga z dovolj denarja. Kar 40 odstotkov finančno izključenih iz raziskave v zadnjih treh mesecih ni prejelo nobenega dohodka, deset odstotkov pa jih je bilo odvisnih od nadomestila za brezposelnost ali socialne pomoči.

Gre za to, da revni ali socialno izključeni ljudje ponavadi nimajo dostopa do finančnih storitev, to pa še dodatno povečuje tveganje socialne izključenosti. Maria, romunska migrantka v Italiji, je tako v raziskavi MasterCarda opisala, kako jo je skupina prijateljic izločila, ker ni imela nobene kreditne kartice, s katero bi potrdila svoj status. S kolegicami se ni mogla pogovarjati o denarju in finančnih zadevah, saj veliko izrazov in finančnih produktov ni poznala, ker se z njimi ni nikoli srečala.

Povezanost revščine in finančne izključenosti ni le težava »novih« članic Evropske unije, ampak je trdovratna tudi v »starih« članicah, ki jih pogosto imenujemo EU15. Raziskava evropske komisije je pokazala, da dva izmed desetih odraslih nimata dostopa do transakcijskega bančnega poslovanja. Približno trije izmed petih ljudi nimajo prihrankov in štirje izmed desetih nimajo posojilnih sredstev, enemu od desetih pa je banka kdaj že zavrnila odobritev kredita.

In za koga je verjetnost finančne izključenosti največja? Evropska komisija izpostavlja, da so najbolj ogroženi ljudje z nizkimi dohodki, poleg njih pa tudi brezposelni, starši samohranilci in ljudje, ki se zaradi bolezni ali invalidnosti ne morejo zaposliti. Posebno prizadeti so tudi priseljenci. Verjetnost finančne izključenosti povečuje življenje v demografsko in ekonomsko ogroženih urbanih okoljih, prav tako pa je močneje izražena na podeželju v novih državah članicah. Raziskava MasterCarda pa ugotavlja, da je povprečna starost ljudi, ki nimajo dostopa do uradnih bančnih institucij, 40 let. V tej skupini je več žensk (55 odstotkov), pri čemer je 51 odstotkov poročenih.

Odgovori: izobraževanje, predvsem pa rast

Kako pa bi morale države ukrepati, da bi zmanjšale finančno izključenost? Del odgovora je gotovo izobraževanje za uporabo finančnih produktov, ki temeljijo na novih tehnologijah, in ponudba stroškovno dostopnih finančnih storitev. Vendar se zdi, da (ne)poznavanje tehnologije ni ključni vzrok za to, da finančno deprivilegirani ostajajo zunaj »sistema«. Dobrih 66 odstotkov tistih, ki so finančno izključeni, namreč uporablja standardni mobilni telefon, 29 odstotkov pametni telefon, 28 odstotkov prenosni računalnik in 25 odstotkov osebni računalnik. Le štirje odstotki vprašanih nimajo dostopa do tehnologije.

To pomeni, da je glavni vzrok za neuporabo finančnih storitev predvsem ekonomski. Po svoje je odgovor razmeroma preprost: če človek ne zasluži kaj prida denarja, potem je za tisto malo, s čimer razpolaga, najbolj učinkovito, da uporablja gotovino. Edini delujoč »recept« za odpravljanje finančne izključenosti, ki je jasno povezana z ekonomsko izključenostjo, je torej ustvarjanje možnosti za zaslužek in odpiranje delovnih mest. To pa je v času krize razmeroma zahtevna naloga.