Kriza spreminja tudi vlogo klasičnih zavarovanj

Potrošniki so se v preteklosti pritoževali predvsem nad naložbenimi življenjskimi zavarovanji, ker so donosi padali in ker je pogodbo težko predčasno odpovedati, klasična življenjska zavarovanja pa so se temu izognila. V prihodnjih letih bi se to lahko spremenilo.

Upravitelji klasičnih življenjskih zavarovanj se zaradi krize spopadajo s težavami. Zaradi tradicionalne vloge varnega zatočišča so obveznice stabilnih držav med vlagatelji postale izjemno priljubljene, zato je njihova donosnost zelo padla. Ker morajo zavarovalnice večino naložbenega portfelja kritnih skladov, s katerimi se krijejo obveznosti iz klasičnih zavarovanj, vlagati prav v obveznice in sorodne oblike konservativnih naložb, je s padcem obrestnih mer obveznic padla tudi donosnost teh skladov.

Finančni svetovalec Miha Berkopec meni, da bodo zaradi teh težav zavarovalnice vse težje pripisovale donos nad obljubljenim jamstvom in bodo že razliko med dejanskimi in obljubljenimi donosi vse pogosteje morale kriti iz oblikovanih rezervacij.

Težave življenjskih zavarovalnic v Nemčiji

S to težavo se že dalj časa spopadajo zavarovalnice v tujini. Na nemškem trgu se bodo manjšanju donosov po Berkopčevih besedah nekatere zavarovalnice prilagodile tako, da za donos ne bodo več jamčile celotno zavarovalno dobo, ampak le za določeno zavarovalno obdobje. Nekatere zavarovalnice so prenehale tržiti klasična zavarovanja, v boju za obstoj pa se življenjske zavarovalnice v Nemčiji pogosto združujejo s premoženjskimi. Na padajoče donose kaže tudi dejstvo, da se je stopnja zajamčene donosnosti na varčevalni del klasičnih zavarovanj v Nemčiji s štirih odstotkov v 90. letih spustila na zgolj 1,75 odstotka.

Da se s tem problemom že spopadajo tudi slovenske zavarovalnice, je v majskem poročilu o finančni stabilnosti opozorila Banka Slovenije, pravi Berkopec.

Manjše donose pripisujejo tudi naše zavarovalnice

O tem, kako padanje obrestnih mer obveznic vpliva na njihovo poslovanje, smo vprašali tudi zavarovalnice v Sloveniji. Večina jih zanika, da bi zaradi tega imeli večje težave, in zatrjuje, da naložbeno politiko uspešno prilagajajo razmeram na trgu.

Iz Zavarovalnice Tilia so sporočili, da je povprečna skupna obrestna mera, ki vključuje tako zajamčen kot tudi dodatno pripisan dobiček na sredstva klasičnih zavarovanj, lani znašala približno 3,7 odstotka. V Zavarovalnici Triglav so tem zavarovanjem lani pripisali 4,5-odstotni dobiček, v letih pred tem pa je v povprečju presegal pet odstotkov. Skupna donosnost se je znižala tudi pri zavarovalnici Wiener Städtische. Leta 2007 je znašala štiri odstotke, leto pozneje 4,5 odstotka, zadnja leta pa 3,25 odstotka. V KD Življenje so konec leta pripisali presežek na mešana življenjska zavarovanja in naložbena življenjska zavarovanja z zajamčenim paketom – donos na ta zavarovanja je znašal 3,75 odsototka letno. V letu 2010 je donos s pripisom dobička znašal 4,25 odstotka, višje donose od zajamčenih (2,75 odstotka letno) pričakujejo tudi konec leto 2012.

Minimalna donosnost sredstev v klasičnih zavarovanjih pri nas v nasprotju z Nemčijo ni določena. Višina jamstva je odvisna od poslovne politike posamezne zavarovalnice.

Inflacija bolj prizadene klasična zavarovanja

Problem nižjih donosov obveznic bi lahko postal še precej bolj pereč v primeru večje rasti inflacije. Ta bi lahko sčasoma občutno znižala realno višino privarčevanega premoženja.

Pri tem zavarovanci ne bi mogli rešiti naložb z odkupom zavarovanja, saj ga zavarovalnice večinoma dovolijo le, če potrošnik izpolnjuje določene (ostre) pogoje, poleg tega so stroški za predčasen odstop od pogodbe precej veliki. Višja inflacija je po Berkopčevem mnenju dolgoročno neizogibna, vprašanje je samo, kako visoka bo in kdaj bo nastopila. Da nanjo mogoče ne bomo več dolgo čakali, po njegovem mnenju že nakazujejo odkupi državnih obveznic, ki jih je pred kratkim napovedala evropska centralna banka, in ukrepi kvantitativnega sproščanja v ZDA. Na vprašanje, kako naj se potrošniki zavarujejo pred povišano inflacijo, v zavarovalnicah priporočajo redno letno usklajevanje višine zavarovalnih vsot in hkratno prilagajanje višine zavarovalnih premij (indeksacija). Berkopec pravi, da ima ta ukrep zgolj začasen pozitiven vpliv na sredstva, vplačana v posameznem letu, ne rešuje pa problema nezadostne donosnosti celotnega portfelja. Če se bo inflacija občutno višala, bodo po mnenju MIhe Berkopca zavarovanci, ki so sklenili klasična zavarovanja, dolgoročno v slabšem položaju od tistih, ki imajo sredstva v naložbenih zavarovanjih.

Tudi zato po njegovem mnenju ni upravičeno, da so zadnja leta v negativni luči izpostavljena predvsem zadnja. Slabšanje njihovega ugleda pripisuje predvsem pogosto pomanjkljivemu in zavajajočemu trženju naložbenih zavarovanj. Za posamezno obliko življenjskih zavarovanj se po njegovem mnenju stranke objektivno lahko odločijo le, če natančno poznajo značilnosti obeh. Kot pravi Berkopec, bi za to delno morali poskrbeti zavarovalni zastopniki, ki bi morali znati strankam v celoti pojasniti tako prednosti kot slabosti obeh zavarovalnih vrst. Drugi vzrok za nejasnosti na tem področju je po njegovem mnenju pomanjkljiva zakonodaja.

Klasična zavarovanja manj transparentna od naložbenih

Zakon zdaj od zavarovalnic zahteva razkritje načina obračunavanja nevarnostne premije, zaračunavanja različnih vrst stroškov in predvidenih izplačil pri različnih stopnjah donosa le za zavarovanja, pri katerih stranke prevzemajo naložbeno tveganje.

Očitno je, pravi Berkopec, da stranke določeno naložbeno tveganje prevzemajo tudi pri klasičnih zavarovanjih (nizka donosnost obveznic, nevarnost inflacije, tudi državne obveznice so se v krizi pokazale za tvegane), zato bi zahteve po transparentnosti morali razširiti na ta zavarovanja.

Višina sklepalnih stroškov, ki je eden glavnih vzrokov za kritike na račun naložbenih zavarovanj, se pri klasičnih in naložbenih zavarovanjih bistveno ne razlikujejo.