Tiskane izdaje
»Nezadostni politični ukrepi so pomembno prispevali k širitvi evrske krize iz Grčije k evrskemu jedru,« meni Christian Dreger iz nemškega instituta za gospodarske raziskave DIW, kjer so minuli teden predstavili vrsto raziskav o evrski krizi in odgovorih nanjo. Če bodo države zaradi velike brezposelnosti in gospodarskega nazadovanja oslabile strukturne reforme, bi to po njegovem prepričanju ogrozilo tudi strategijo Evropske unije za zagotovitev »pametne, zdržne in integrativne rasti« za evrsko območje do leta 2020.
Charles B. Blankart v isti publikaciji razglablja o vzrokih za evrsko krizo, ki jih raziskovalec berlinske Humboldtove univerze vidi v popuščanju nemške politike francoskim in drugim »monetaristom« med ustvarjanjem in delovanjem evrske krize. Skladno z izkušnjami iz časov nemškega političnega in monetarnega združevanja iz devetnajstega stoletja so ekonomisti iz Bundesbank in drugod predlagali, da bi skupna evropska valuta kronala evropsko politično združevanje, in ne obratno. Kljub slabim izkušnjam iz latinske denarne unije, ki je v dvajsetih letih dvajsetega stoletja propadla tudi zaradi pretiranega grškega tiskanja denarja, pa so francoski politiki nemške že vse od propada sistema iz Bretton Woodsa prepričevali, naj Evropa najprej poenoti svoj denar. »Monetaristi« so menili, da morajo tudi centralne banke prispevati svoje k financiranju državnih proračunov, če ne drugače, z inflacijo, skupna valuta pa naj bi bila tudi »transferna« unija.
»Ne« transferni uniji
To Nemci še danes odločno zavračajo, Blankart in drugi analitiki pa verjamejo, da nasprotniki vzora Bundesbank kot garanta valutne stabilnosti poskušajo svoje poglede dokončno uveljaviti prav med evrsko krizo, čeprav jo je povzročilo prav preveliko zadolževanje na vseh ravneh. Maastrichtska pogodba še prepoveduje finančna reševanja bankrotiranih držav, številni nemški ekonomisti pa sumijo, da evropska centralna banka s pomočjo reševalnih skladov že pomaga tudi proračunom držav v težavah. Susanne Neheider in Ludger Schuknecht iz nemškega finančnega ministrstva zato skladno z nemško evrsko politiko poudarjata, da strukturne reforme niso v nasprotju z zagotavljanjem trajne rasti, ampak eno ne more brez drugega. Tiste, ki Nemčijo pozivajo, naj raje sama poskrbi za večjo potrošnjo, opozarjata, da bi to koristilo le Češki, Avstriji in drugim sosedam, države evrskega obrobja pa bi še bolj trpele, če bi proračunsko verodostojnost izgubila tudi osrednja evropska gospodarska velesila. Tudi Henning Klodt iz kielskega Inštituta za svetovno gospodarstvo krizne države poziva, naj vztrajajo pri proračunski in drugi konsolidaciji. Dolgoletna politika poceni denarja je po njegovem prepričanju preveč oslabila njihovo konkurenčnost, da bi bili lahko brez predhodne konsolidacije uspešni celo najbolj ambiciozni ukrepi za spodbujanje gospodarske rasti.
Ekonomisti, ki so jih k sodelovanju povabili pri berlinskem DIW, po uvodnih razmišljanjih o vzrokih in posledicah evrske krize predlagajo tudi rešitve, še posebno pri uravnavanju bančnega sektorja, ki je po prepričanju večine poleg državnega zadolževanja v nekaterih državah v samem osrčju krize. Fritz Breuss iz dunajskega instituta za gospodarske raziskave Wifo verjame, da so prav zamude pri reformiranju bančnega sektorja krive za slabši gospodarski razvoj evrskega območja v primerjavi z ZDA, ki jim je pri premagovanju krize odločilno pomagala dobro delujoča denarna unija, evrska kriza pa je šele dobro razkrila vse pomanjkljivosti evropske. Z vrsto ukrepov od proračunskega pakta naprej se je evrskemu območju posrečilo spopasti vsaj z dolžniško in zunanjetrgovinsko komponento krize, bančni sektor pa šele poskušajo stabilizirati. Za mnoge ekonomiste bo ta obračun odločilen, saj so prav »preveliki za propad« povzročili, da so se bančne krize prelevile v državne.
Tveganje: slabi dolgovi
Na evrskem območju so že sklenili, da bodo davkoplačevalci zadnji prevzemali odgovornost za bančne težave, po prepričanju Jörga Rocholla iz European School of Management and Technology (ESMT) pa natančni kriteriji za reševanja bank še niso jasni, še posebno ne, ker naj bi upniki prevzeli polno odgovornost šele po letu 2018. Rocholl opozarja, da evropske banke posedujejo do osemdeset odstotkov vrednostnih papirjev drugih bank, in če bodo v primeru bančnih propadov račun najprej dobili lastniki, bodo to še vedno predvsem druge evrske banke, zato bo požar morda spet zajel celotno evrsko območje. Predlaga, naj zakonodajalci omejijo takšne nakupe, pri nakupovanju državnih obveznic pa bi morali po njegovem prepričanju ukazati bankam tudi najmanj četrtino sredstev iz lastnega kapitala. »Ponekod v Evropi, na primer v Španiji, sodelovanje upnikov pri reševanju bank zavirajo iz političnih razlogov, vse kaže, da upajo, da jim bodo ta bremena enkrat odvzeli na evropski ravni,« meni predstojnik European School of Management and Technology.
Tudi Ansgar Belke in Jonas Keil z duisberške univerze dodajata, da številne države svoje banke še naprej silijo k nakupovanju državnih obveznic in tudi po njunem prepričanju je prav to ena najpomembnejših ovir bančni uniji. Opozarjata še na posledice agresivne politike nizkih obresti, ki jih zdaj vodi večina svetovnih centralnih bank. Z njimi se sicer zmanjšujejo stroški držav za servisiranje svojih dolgov, a se to dogaja na račun varčevalcev, nekateri ekonomisti pa se bojijo, da lahko takšna denarna politika, ki je sicer učinkovito pomagala umiriti zadnje krize, na dolgi rok prispeva k oblikovanju novih finančnih balonov.
