Piktronik: električna plovila poganja naše znanje

Za mariborsko podjetje Piktronik, ki domuje v obrtni coni na območju nekdanje tovarne Tam, smo izvedeli, ko smo prof. dr. Aleksandro Lobnik vprašali, ali nam lahko priporoči kakšno uspešno razvojno in izvozno naravnano mariborsko podjetje, ki je nastalo na podlagi znanja mariborske univerze. Kar izstrelila je: »Potem morate v Piktronik. Tam so resi asi!«

Pa smo se dobili z dr. Brankom Premzlom, ki je pred ustanovitvijo te firme delal na mariborski fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko (FERI). Od leta 2002 pa je v Piktorniku, ki je razvojno-raziskovalno in proizvodno podjetje na področju močnostne elektronike za baterijsko napajane sisteme. Njegovi poglavitni izdelki so regulatorji izmeničnih motorjev, polnilniki baterij, nadzorni sistemi za baterije in druga oprema za električna in hibridna plovila ter električna vozila – od vozil za stare ljudi do električnih skuterjev in motociklov, tudi električnih letal. Njihov razvojni oddelek premore »vrhunsko znanje s področja močnostne elektronike, inženiringa za področje električnih vozil in plovil ter strankam prilagojene izdelke in kompletne rešitve«. Naš sogovornik, 52-letni dr. Branko Premzel, je v Piktroniku direktor, odgovoren za razvoj, lastništvo firme pa si deli z njenim drugim direktorjem, avstrijskim partnerjem Evaldom Koprivo.

Kako da ste se odločili za podjetniško, in ne akademsko kariero?

Po srednji tehniški šoli sem nihal med študiji kemije, elektrotehnike in strojništva. Na koncu sem se odločil za študij elektrotehnike, smer avtomatika, na FERI UM, Tam je sprva res kazalo da bom ostal, še zlasti ko sem po magisteriju vpisal še doktorski študij. Želel sem si delati kaj zanimivega in vznemirljivega, nikoli pa me ni privlačilo pedagoško delo. Verjetno bi bilo drugače, če bi učil samo študente, ki se želijo česa naučiti, a bi moral tudi tiste, ki jim je znanje treba vlivati v glavo. Toda k odhodu me je dodatno spodbudil še konflikt zaradi neke osebne zamere. Temu sem zdaj lahko hvaležen, saj bi sicer gotovo bil nesrečen docent oziroma profesor. Najprej sem delal za drugo podjetje, nato sem odprl svoj s. p. in nato z avstrijskim partnerjem Evaldom Koprivo leta 2000 ustanovil Piktronik. Takrat smo tudi kupili sedanje prostore v obrtni coni.

Koliko je zaposlenih in kakšna je izobrazbena sestava?

Mislim, da nas je vseh 18, večina ima univerzitetno izobrazbo tehniških strok, trije imamo doktorat znanosti in kmalu ga bomo imeli že štirje. Pri nas je treba imeti visoko raven znanja, saj se ukvarjamo z zelo kompleksnimi problemi. S povprečnimi razvojniki si ne moremo veliko pomagati.

Nameravate zaposliti še koga? Kako ocenjujete znanje današnjih diplomantov?

Zaposlili bomo takoj, ko bomo našli koga s primernim znanjem. Samo diploma ni dovolj. Še najslabše se pri našem delu odrežejo diplomanti gospodarskega inženirstva in mehatronike. Nad temi kombiniranimi profili nismo navdušeni. A tudi pri drugih navadno pogrešamo poglobljeno poznavanje osnov. Za to seveda niso krivi diplomanti sami.

Kako to, da ste svojo proizvodnjo usmerili ravno k malim električnim plovilom?

Sprva smo se ukvarjali s proizvodnjo opreme za majhna električna vozila, v zadnjih letih pa smo res pristali skoraj izključno pri električnih plovilih. To je zdaj naš glavni trg.

Kako pa ste se usmerjali v izvoz?

Za izvoz delamo že od samega začetka. Najprej smo izvažali samo v evropske države, vključno z Izraelom. Zdaj pa že izvažamo skoraj po vsem svetu. Toda naš glavni trg je še vedno predvsem srednja Evropa. Tu je glavna ovira to, da marsikje zmanjšujejo število privezov. Po drugi strani pa je prednost električnih plovil, da povzročajo precej manj hrupa.

Ali potrebe po vaših izdelkih še naraščajo?

Ja, a za trg se je treba nenehno boriti. Trenutno se precej dogaja na ameriškem trgu in temu se nameravamo v prihodnje bolj posvetiti.

Zdi se, da vas kriza ni prizadela.

Na srečo nam promet ni upadel, krizo občutimo le v obliki zamud pri nekaterih plačilih. Prav tako se ne zanašamo preveč na banke, čeprav bi včasih tudi mi nujno potrebovali kratkotrajno pomoč.

Država vedno znova napoveduje posebno pomoč izvozno naravnanim podjetjem, še zlasti visokotehnološkim. Ali ste bili že deležni kakšne takšne pomoči?

O tem se zadnja leta veliko govori. Ampak razen tega, da so se namnožile agencije, ki naj bi to podpirale, se ni zgodilo pravzaprav nič. Tisti razpisi, ki pa so le bili v tem času, so bili sestavljeni tako, da takšno podjetje, kot je naše, sploh ni moglo sodelovati.

Ste poskusili?

Seveda.

Ste se poskusili tudi na razpisu kompetenčnih centrov?

Ja, toda nismo mogli priti zraven.

Zakaj ne?

To bi tudi sam rad vedel. Smo pa pred kratkim s partnerji pridobili projekt Eureke, v katerem bomo poskušali zamenjati določene hidravlične komponente gozdarskih strojev z električnimi in tako tudi povečati izkoristek in zanesljivost.

Kako to, da je bilo o vas doslej tako malo slišati? Celo v Mariboru malokdo ve za vaš obstoj, kaj šele o tem, kar delate?

V Sloveniji pravzaprav ne potrebujemo nobene reklame, saj čisto vse prodamo v tujini.

Čisti prihodki od vaše prodaje so lani presegli poldrugi milijon evrov. Kaj pa načrtujete za letos?

Verjetno bo rezultat podoben lanskemu.

Kolikšen del dobička vlagate v razvoj?

Zadnja tri, štiri leta vlagamo v razvoj novih izdelkov najmanj 15 odstotkov skupnih prihodkov. Pet naših zaposlenih se ukvarja izključno z razvojem. Upamo, da se nam bo to v kratkem obrestovalo, saj načrtujemo osvajanje novih tržnih niš, ki smo jih izsledili z raziskavo trga. Na primer specialni polnilniki baterij z zelo visokimi izkoristki in visoko stopnjo zaščite proti vplivom okolja ter regulacija elektromotorjev z zelo visokimi zahtevami.