Prostovoljstva bo več, če bo postalo nagrada

Predstavljamo pet projektov za dobrobit družbe, izbor katerih je potekal na svetovnem forumu Izzivi prihodnosti na Bledu.

Objavljeno
26. marec 2012 12.13
Jasna Kontler Salamon, znanost
Jasna Kontler Salamon, znanost

Na svetovnem forumu Izziva prihodnosti je svoje projekte predstavilo pet finalistov iz Venezuele, Indije, Kanade, Nigerije in Rusije, izbranih med več kot 1000 prijavljenimi projekti.

Računalniški inženir Carlo Lopez in študentka komunikacije na Univerzi Monteavila Isabella Torrealba iz Venezuele sta v svojem projektu Wepati razvila izobraževalne programe za ljudi brez šol. Simpatičen par – v resnici sta fant in dekle – je odraščal v Caracasu, oba sta od nekdaj želela pomagati svojim rojakom, med katerimi je še vedno veliko nepismenih oziroma takih brez formalne izobrazbe. Njun program omogoča, da tudi najbolj neuki pridobijo temeljno znanje z različnih področij, s tem pa tudi boljše možnosti za zaposlitev.

Tudi končni projekt iz Indije je namenjen izobraževanju. DIA Project je izobraževalna platforma na osnovi 3D tehnologije, s katero poučujejo otroke iz revnih predelov Indije in brez dostopa do izobrazbe. V tričlanski avtorski ekipi je tudi inovativni elektroinženir Anuraag Gubta, ki je izumitelj – poleg že omenjene platforme je izumil cenovno dostopen elektronski sistem, ki omogoča pisanje slepim.

Gubte v Slovenijo ni bilo, prišli pa sta ženski članici ekipe, Sachi Bansal in Apoorva Jain, s katerima smo se pogovarjali. Prva je računalničarka in specialistka za multimedije, druga je inženirka elektronike in odlična organizatorka, ki lahko računa na pomoč kot 500 študentov, svoj socialni čut pa je razvila med odraščanjem v revni vasi Nauchaulil. Njena največja želja je, da bi k omenjenemu projektu pritegnili čim več revnih indijskih otrok. Začeli so ga pred tremi leti, lahko se pohvalijo tudi že s spodbudnimi rezultati. Otroke k učenju pritegnejo tudi s tem, da jim omogočijo, da si s pomočjo 3D tehnologije »pričarajo« stvari, ki so jim sicer povsem nedostopne – na primer superge prestižnih blagovnih znamk...

Zmagovita tričlanska ekipa iz Irkutska v Rusiji je prišla v finale s projektom Rush Hot Chilli Brains. Tega so, kot nam je povedal zgovorni Georgy Moskvitin, naredili potem, ko so ugotovili, kako težko je danes mlade iz njihovega mesta – to sibirsko mesto je tudi univerzitetni center in ima zato zelo veliko mladih prebivalcev – in tudi iz drugih ruskih mest pridobiti za prostovoljne aktivnosti.

On, Olga Toloknova, ki je v Irkutsku diplomirala na mednarodni poslovni šoli, in marketinška strokovnjakinja Natalia Efimova so skupaj ugotovili, da je mogoče prostovoljstvo spodbujati samo tako, da postane nagrada. Zato so s pomočjo računalniške tehnologije prostovoljstvo spremenili v stalno obliko zabave. V projekt so namreč vključili tudi podjetja, ki najuspešnejše prostovoljce nagrajujejo z različnimi popusti in drugimi stvarmi. Prostovoljci prav tako postanejo junaki spletnega omrežja.

Nathaniel Spohn iz Kanade je razvil družinsko igro z imenom Impact, v kateri igralci spoznavajo možnosti reševanja okoljevarstvenih problemov. Igra, ki nekoliko spominja na monopoli, temelji na tem, da morajo biti igralci, če hočejo biti uspešni, pozorni na to, da s kakšno svojo odločitvijo – na primer sekanjem deževnega gozda, gradnjo nove industrije itd. – ne porušijo ravnotežja na drugem koncu sveta. Nathaniel, ki je diplomiral iz okoljskih znanosti in oblikovanja iger, je prepričan, da ljudi najbolj prepriča tisto, kar osvojijo skozi igro.

Adamma Umeofia iz Nigerije (druga zmagovalka, ki pa je ni bilo na finalno prireditev C: F na Bledu, ker ni dobila vize) pa je avtorica projekta We Built: Africa, ki poskuša rešiti stanovanjske in zaposlitvene probleme najrevnejših prebivalcev. Po sistemu legokock iz recikliranih materialov z minimalnimi stroški nastajajo lepo oblikovane in uporabne tržnice.

Mlada Nigerijka je svojo zamisel dobila ob obiskih krajevnih tržnic – prepričana je, da bi lahko domačini prodali veliko več svojih izdelkov, če bi jih kupcem bolje predstavili. Za zdaj so z izdelavo sestavljivih tržnic začeli v Nigeriji – deli so lahki in preprosti za sestavljanje –, v prihodnje pa naj bi, kot smelo načrtuje Adamma, to idejo prenesli v revne predele po vsem svetu.