Tiskane izdaje
»V tem trenutku sem blagovna znamka v nastajanju. Poimenoval sem se Naturšček. Delam več stvari, tako da se lahko odzivam glede na situacijo: včasih več pišem časopisnih člankov, drugič se posvetim izidu knjige v vlogi založnika, v novem primeru pa dobim naročilo za dvesto desk za rezanje in pač naredim te,« pravi Ljubljančan Klemen Košir, ki ga mogoče kdo prepozna kot avtorja iz naše priloge Odprta kuhinja.
Kako je začel
Klemen Košir je diplomirani ekonomist, delal je na področju tržnih komunikacij. Njegova najpomembnejša institucionalna služba je bila v Velani, kjer je bil »hišna agencija«, kar je drugi izraz za to, da je delal sam vse. Dobra plat je, da se je vsega tega naučil: pisanja, oblikovanja, trženjskega planiranja in drugega, kar je tudi zdaj osnova njegovega posla. Kmalu je spoznal, da pravzaprav v gospodarstvu ne potrebujejo preveč človeka njegovega načina razmišljanja in pogledov na kreativnost. In šel.
Po sabatnem letu, ki se je raztegnilo v dve (v prvem je porabil prihanke iz stanovanjske sheme, drugega je že bogato financirala mama, prizna), se je odločil, da bo kolesaril po Sloveniji in izdal potopisno knjigo o ljudeh, ki z rokami pridelujejo hrano. Približno v tistem času je začel pisati časopisne članke o hrani, kjeti kuhal je vedno rad in ga je to zelo zanimalo. In je je moral zato, da jo je poslikal, tudi veliko skuhati. Še ena pot: v tistem času je začel bolj kot ne po naključju izdelovati deske za rezanje, imenovane Dealca. Začelo se je z lepim kosom hruške, zadeva ga je potegnila, izrezljal je celo kolekcijo, postavil spletno stran in začel prodajati po stojnicah.
Trenutno stanje
Da ne bi predolgo ovinkarili: koliko, ocenjuje, bi bilo mogoče na mesec zaslužiti s takim načinom dela, kot ga ima on, v dobrih okoliščinah? »Med tri in štiri tisoč evri bruto,« pravi. Ampak to bi bilo v idealnih okoliščinah. Njemu se mesec nekako vedno izide, potrdi, vendar je treba biti iskren: že ko se je odločil za poslovno pot, na kateri je zdaj, se je moral priučiti skromnosti. Naj to ilustrira podatek, da si je letos prvič po treh letih kupil nove čevlje, kar pa je seveda tudi stvar prioritet. Krajša potovanja in normalni dopusti niso nekaj, čemur bi se moral zaradi denarja odpovedati. V tem času, januarja in februarja, mu je največji finančni priliv pomenilo sodelovanje s podjetjem Zemanta: ob četrtkih skupaj skuhajo kosilo in to je pravzaprav ustvarjanje timske atmosfere za njihov poslovni sestanek. Mu je pa to podjetje tudi vzor, pravi: tehnološko, razvijajo namreč programsko opremo za pisanje blogov, sodobno in povezano s tujino. Ni zgodba, v kateri bi vsi le jamrali.
Formalnosti
Klemen Košir posluje kot samostojni podjetnik, kar pomeni, da mora na mesec plačati približno 400 evrov in, seveda, aktonacijo dohodnine. Ker je presegel prihodek 25 tisoč evrov, je postal davčni zavezanec, kar je bilo zanj velik šok. Taka formalna ureditev se mu ne zdi najboljša, vsaj ne za začetnike v poslu. Meni, da bi moral imeti že dobro utečen posel, preden postaneš espe, da bi ti zneslo, razen če nimaš prihrankov ali podpornikov. Z ničle? »Misija nemogoče.« Država, meni, je zelo natančna pri pobiranju prispevkov, kar pomeni, da podjetnik strga, kar ostane, če pa jih ne plača, mu blokirajo račun, kar s seboj prinese nove stroške. Tu pogreša vizijo gospodarstva v Sloveniji, ki bi znala pametno ravnati z mikropodjetništvom, v katerem vidi izreden potencial.
Prav zdaj dela
... novo knjigo, o jadranskih ribah, ki jo deloma financira iz razprodane prejšnje, o namazih, ki je izšla v samozaložbi v nakladi 800 izvodov. Ribe so kar draga tematika, saj na mesec izkašlja vsaj dvesto evrov za to, da pokupi vse, kar je zanimivega v ribarnici in potem to doma dobesedno secira z vseh vogalov: skuha, opiše, fotografira. Pri knjigah je zaslužek, realno gledano, tak: če stane ena 20 evrov, mu na koncu ostane približno polovica. Ampak seveda v primeru, da je sam avtor, založnik in vse skupaj še sam prodaja. Košir – pomembno! – ubira drugačne tržne poti: prva knjiga je šla v samo eno knjigarno, drugo pa je prodajal sam po stojnicah na manjših sejmih in dogodkih. In ta način mu ustreza, kajti omogoča neposreden stik z bralci in tudi nove priložnosti se pokažejo. Še en pomemben nasvet za morebitne podjetnike tega kova: »Pojdite ven, med ljudi!«
Marketing
Klemen se pripravlja, da bo naročil svoj prvi oglas v življenju. Vse drugo je marketing od ust do ust.
Priložnosti
Sogovornik meni, da so v Sloveniji velika tržna niša pogostitve. »Iščeta se iskrenost in osebni pristop,« pravi. »Veliki uveljavljeni ponudniki so precej togi; v manjših okoljih, kjer ni tako pomembno, da ti jagodo, nataknjeno na palčko, ponudi natakar v rokavicah, pa je velik prostor, ki bi se ga dalo izkoristiti.« Potencialov je veliko, kajti tudi na področju, na katerem sicer redkeje uporabljamo takšne besede, je še dosti možnosti za avtorsko izražanje. V tem pogledu, meni sogovornik, je majhnost trga prednost. Zanimivo idejo je mogoče speljati hitreje in z manj denarja, kot bi jo v Londonu ali Los Angelesu. »Hitreje se sliši zate,« pravi.
Kako je vedel, da bo znal
»Z vprašanjem, ali bom res znal prodati in preživeti od tega, se sploh nisem ukvarjal. Izhajal sem iz tega, da moram najti nekaj, kar me resnično veseli delati. Iz prejšnjih služb sem bil navajen, da je treba poskusiti, da boš vedel – ekonomija namreč ni eksaktna znanost.« Zagon mu je dalo, ko je videl, da so ljudje kupovali njegove »dealce«, pravi. Le da se ni toliko prestrukturiral, da bi se začel obnašati kot podjetnik, in zato to ni postalo njegov prevladujoči posel, je pa še vedno aktualna zgodba.
V desetih letih?
Še naprej bo razvijal založništvo in poskušal prodreti v tujino, najbolj bi ga zanimal Balkan. Živi v Sloveniji in dela s tujino. Ima svojo pisarno na Starem trgu. Sanjari tudi, da bi se posel razvil do mesečnega prihodka v približno trikratnem znesku sedanjega, kar bi pomenilo, da lahko malo »igra gospoda«. Kar zdaj ne. V desetih letih bi potreboval tri zaposlene (enega kar takoj, a si ga ne more privoščiti).
Realnost, dobra in slaba stran
Realnost njegovega načina dela je, da ne bi preživel, če bi se ukvarjal samo z eno od naštetih dejavnosti. Slaba stran samostojnega mikro podjetništva – kar redkokdaj kdo pove, meni Košir – je, da so na preizkušnji tudi družinski odnosi, saj dom največkrat postane tudi pisarna, prosti čas pa delovnik. »Če nimaš sidrišč doma v zdravem odnosu, bo ta šel. Sem kot prostitutka; kadar me kdo potrebuje, grem. Zdaj sicer že lahko kdaj rečem ne, v prvih letih pa ni bilo tako. Zdaj imam vsaj približno urnik,« pravi. »S. p. pomeni večno usklajevanje s partnerjem.« Največji problem je pomanjkanje časa. Ni lenarjenja, razen po deseti uri, ko gre spat hčerka, ali zjutraj, če vstane ob šestih.
Dobra stran: lahko se izogne vsem ljudem, ki bi mu pili energijo, in sestankom, ki bi bili brez zveze. In da dela v svojem imenu za svoj račun.
Zadnja beseda
»Težko, ampak zame edini način.«
