Tiskane izdaje
Vprašanje je na dvodnevni mednarodni konferenci o UTD razdelilo tudi številne ekonomiste in družboslovce. Mnogi med njimi so prišli tudi zato, da bi slišali nastope nekaterih zvenečih imen, med katerimi izstopata belgijski politični ekonomist Philippe van Parijs, vodilni moderni teoretik UTD, in britanski ekonomist Guy Standing, ki je še posebej zanimiv zaradi priprav na strukturne reforme in spremembo delovne zakonodaje. Standing, avtor v zadnjem času pogosto citirane nove paradigme, znanilec družbenih sprememb, novega družbenega razreda, ki se preživlja s prekernim delom – prekariata, je tudi sicer znan kot pronicljiv analitik sodobnega delavskega gibanja.
Standing in Guy sta na konferenci predstavila argumente za UTD in med drugim opozorila, da lahko ta preseka pot v past revščine. Zagovornik med slovenskimi ekonomisti Jože Mencinger pa meni, da zametki UTD v slovenskem sistemu, kot sta pokojninski sistem in univerzalni otroški dodatek, kažejo, da to ni utopija, ampak možnost, ki jo v celotni EU lahko uresničimo z višjim davkom na dodano vrednost.
V Evropski uniji malo možnosti za brezplačno kosilo
Univerzalni temeljni dohodek, ki bi ga dobili vsi državljani, ne glede na premoženje, družinski status, na to, ali delajo, ali ne, postavlja številna vprašanja. Odgovor na najosnovnejše: je UTD ekonomsko izvedljiv, je med slovenskimi ekonomisti različen.
Najbolj goreč zagovornik UTD med slovenskimi ekonomisti Jože Mencinger je prepričan, da bi si ga Evropska unija lahko privoščila.
Ideja bi bila po njegovem mnenju uresničljiva s povečanjem davka na dodano vrednost (DDV) na ravni celotne Evropske unije. To pomeni, da bi prenesli davčne pristojnosti pobiranja DDV na EU in da bi se le ta preoblikovala v transferno unijo.
Vprašanje, na katerega je po Mencingerjevem mnenju v povezavi z UTD smiselno odgovoriti je, katerim socialnim transferjem, ki jih imamo danes, bi se morali odpovedati in ali bi UTD, poleg sedanjih socialnih transferjev, uvedli kot dodatno kategorijo. Če bi bila to dodatna kategorija, je pravo vprašanje, kje dobiti denar, če pa bi šlo za zamenjavo, pa nastane vprašanje, katerim socialnim transferjem bi se morali odpovedati. V teh primerih gre vedno za vrednostne sodbe, meni Mencinger. Tudi položaj je v različnih državah različen. Že v EU je delež javnih dobrin in denarja, ki gre prek javnega sektorja zelo različen. Na Švedskem, denimo, je ta delež 56 odstotkov, v baltiških državah pa 30-odstoten.
Nasprotnik uvedbe UTD Bernard Brščič z Inštituta dr. Jožeta Pučnika je dejal, da upa, da uvedbe UTD v EU ne bo nikoli. Prepričan je, da nekatere evropske države, predvsem Nemčija, v to ne bodo privolile, ker »je EU mišljena kot skupnost suverenih nacionalnih držav, in ne kot socialna transferna unija, zaradi katere bi morali preoblikovati celoten model Evrope v evropsko federacijo«. Že zdaj so razmere med posameznimi državami zelo zaostrene. Spomnimo se, kako so kanclerko Angelo Merkel v Grčiji prikazali kot nacistko, spomni Brščič, ki meni, da razvoj evrske krize prej vodi v dezintegracijske procese in da ideja o evropski federaciji nima prihodnosti. V tem kontekstu se mu zdi uvedba UTD na ravni EU neizvedljiva.
Le politična in moralna dilema?
Po Brščičevem mnenju je celotna ideja UTD utopija. »Če hočete doseči implementacijo v višini polovice meje revščine (300 evrov), bi to pomenilo strošek šestih milijard oziroma štirikratno povečanje sedanjih sredstev namenjenih socialnim transferjem. Z drugimi besedami bi to pomenilo, da bi morali za ta namen porabiti kar šestino slovenskega BDP,« meni Brščič in dodaja: »Dejstvo, da je možno sedanji sistem socialnih transferjev redefinirati tako, da uvedemo UTD v višini 300 evrov, preprosto ni resnično in zagovorniki UTD, ki govorijo o 300 evrih, namenjajo to vsoto le otrokom in nezaposlenim, ne pa tudi upokojencem in aktivni populaciji. V tem primeru torej ne gre več za princip univerzalnosti.«
Če bi želeli v družbi uvesti resnični model UTD, bi po njegovih izračunih ta univerzalni dohodek na osebo znašal zgolj 60 evrov, kar je znesek dveh skromnih kosil za povprečno slovensko družino.
Da je UTD v današnjih časih zelo močna in »intelektualno mamljiva ideja«, meni Tine Stanovnik z Inštituta za ekonomska raziskovanja (IER), čeprav je do nje zadržan. »Osebno sem bolj naklonjen parcialni uvedbi UTD za določene skupine. Za določene skupine bi bil UTD zdaj ne le smiseln, ampak nujen. Pri tem mislim predvsem UTD za otroke, kar pomeni univerzalni otroški dodatek brez dohodkovnega pogojevanja, in za upokojence, da bi bil del pokojnine. S kolegom Jožetom Mencingerjem se strinjam glede tega, da gre za politično in moralno, in ne za ekonomsko dilemo. Vsekakor pa bi bil potreben velik miselni preskok. Ob tem pa progresivna evropska ideja stopica na mestu in potreben bi bil velik kvantni skok, kar bi UTD zagotovo bil,« je prepričan Stanovnik.
