V embalaži 30 milijonov evrov

Predpisi EU zahtevajo, naj odpadke razumemo kot surovine. Kljub temu gospodarjenje s 300.000 tonami slovenske odpadne embalaže še ni dobičkonosno.

Za embalažo so od njene proizvodnje do odstranitve po državnih predpisih odgovorni proizvajalci in uvozniki embalaže (zavezanci), čemur se reče podaljšana odgovornost proizvajalca. Zavezanci lahko sami organizirajo sistem zbiranja in predelave odpadne embalaže, lahko pa za to pooblastijo eno družbo za ravnanje z odpadno embalažo od treh (Slopak, Interseroh, Gorenje Surovina). Ker je to stroškovno bolj učinkovito, je družbam to zaupala večina zavezancev.

Družbe imajo za delovanje sistema podpisane pogodbe z izvajalci (Papir servis, Surovina, Dinos) in komunalami, ki izvajalcem oddajajo ločeno zbrano odpadno embalažo. Izvajalci tudi odpeljejo odpadke v predelavo ali sežig, ki je v sistemu velik strošek. V glavnem gre v sežig vsa embalaža, ki se je ne izplača predelovati (denimo lončki za jogurt), pa tudi vsa embalaža, ki vsebuje preveč nečistoč. Za nekatera komunalna podjetja je velika težava napovedano zapiranje odlagališč odpadkov, zato po trditvah družb za ravnanje z odpadno embalažo včasih med odpadno embalažo dodajo še druge odpadke.

Po oceni je vrednost surovin v 300.000 tonah odpadne embalaže približno 30 milijonov evrov – takšna je tudi velikost letnega konkurenčnega trga z odpadno embalažo v Sloveniji. Slovenska podjetja, ki dajejo na trg izdelke v embalaži in ki jih nato gospodinjstva ločeno zberejo ter oddajo komunalnim podjetjem, pa za sistem ravnanja z odpadno embalažo plačajo 50 milijonov evrov na leto.

Cilje ločenega zbiranja in predelave določa Evropska unija, za doseganje ciljev pa je odgovorna država, ki bo tudi plačala kazen, če cilji ne bodo doseženi. Kazen lahko doseže milijon evrov na mesec, kar pomeni eno sortirno linijo za odpadke. Papirja bi morali zbrati 60 odstotkov, plastike 23 odstotkov, lesa 15 odstotkov, kovin 50 in stekla 60 odstotkov. Težave so zlasti pri lesu, manj pri kovinah.