Tiskane izdaje
Dejstvo, da je Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD) po šestih letih prodala svojih 4,5 odstotka delnic NLB - zasebni skupini Poteza, ne pa državni Zavarovalnici Triglav - verjetno vsaj kratkoročno ni slaba novica za naš »muzejski« finančni sistem. EBRD je namreč v NLB predvsem upravljalsko statirala (kot nekdaj v SKB, rezultat zgodbe je znan). Po drugi strani pa bi prodaja delnic državnemu Triglavu pomenila le mešanje državne lastnine z drugo državno lastnino in s tem novo nepreglednost. Vsaj to so očitno doumeli tudi v EBRD in so zato s prodajo delnic NLB Potezi prebrali lekcijo finančnemu ministru Andreju Bajuku in njegovemu, na celi črti (NLB, NKBM) neuspešnemu stebričenju slovenskega finančnega sektorja.
V Potezi zdaj pravijo, da so z nakupom dosegli dva glavna cilja: povečali da so delež v dobri banki z menda vznemirljivo dobrimi potenciali, zlasti na tujih trgih, hkrati pa da so poskrbeli, da bo banka ostala v večinski slovenski lasti. K obema tezama so možne pripombe: kar zadeva kvaliteto aktive, ima NLB menda nekaj dvomljivih naložb tako doma (posojila za menedžerske prevzeme) kot na tujem, v Srbiji (Agroživ), in vsaj druge bo ta ponedeljek obravnaval tudi nadzorni svet banke. Na naše vprašanje, ali so ob več kot 100 milijonov evrov vredni naložbi v NLB opravili skrbni pregled banke, so včeraj v Potezi na hitro zamahnili z roko, češ da ne, ker bančno poslovanje kot solastniki tekoče spremljajo.
Zanimivo. Po drugi strani po Sloveniji zdaj hodijo predstavniki agresivnih velikih globalnih skladov (Blackstone, Apax), ki si podajajo kljuko v NLB, pred nakupom deleža od KBC opravljajo skrbne preglede in bi bili verjetno tudi za naložbo Poteze pripravljeni ponuditi zanimivo vsoto. Kakšna cena bi torej proklamirano skrb Poteze za nacionalne interese postavila v senco ponujenega kapitalskega dobička? »V Potezi nakupljenih delnic NLB ne bi prodali niti po ceni 400 evrov,« je predsednik uprave Poteze Branko Drobnak kategorično odgovoril na naše vprašanje, ali bi segli v roke tistemu, ki bi za delnice NLB ponudil takšno vsoto. Zaveza, ki si jo je treba zapomniti.
Naslednje vprašanje je, kako bo Poteza kot portfeljska investitorka sploh lahko upravljala svojih sedem ali osem odstotkov NLB. Vsaj do nadaljnjega verjetno tako kot doslej, torej simbolično. Svojega predstavnika v nadzornem svetu bo dobila šele na naslednji delniški skupščini. O tem, ali bo kot solastnica privilegirano pripuščena k novemu delničarskemu sporazumu za NLB (skupaj z državo, morda Blackstonom) ki je v pripravi, pa bo odločala vlada; glede na počitnice in bližnje volitve bo to morda stvar prihodnje vlade. Kaže pa, da bi lahko vodstvo Poteze našlo skupno besedo tudi s sedanjim finančnim ministrom in državnimi nadzorniki NLB.
Gledano širše pa poteza Poteze v NLB vključuje tveganja in izzive. NLB je zaradi napovedanega odhoda Marjana Kramarja v upravljalskem vakuumu, med zdajšnjimi člani uprave ni prave »kemije«, enako pa velja tudi za nadzornike. Država kot ključna lastnica je z nezmožnostjo kompromisa s KBC (ki bi bila nedvomno boljša strateška lastnica od omenjenih skladov) in s konfuzno dokapitalizacijo najbolj odgovorna, da je banka v najbolj nestabilnem upravljalskem položaju po koncu sanacije. Zato je čas, da se lastniški premiki v NLB umirijo, da banka dobi bolj dolgoročne lastnike in da njene delnice začnejo kotirati na borzi. Morda bi takšna tržna preglednost državo le prisilila, da bi bolj strateško modro upravljala inštitucijo, ki je menda še vedno jedro slovenskih nacionalnih interesov.
