Pravo tveganje je ponovitev japonskega izgubljenega desetletja

Paul Krugman, lanski Nobelov nagrajenec za ekonomijo, je v pogovoru za Sobotno prilogo med drugim razkril svoj pogled na razmere eno leto po padcu Lehman Brothers in poteku gospodarske krize.

Objavljeno
18. september 2009 19.16
Miha Jenko
Miha Jenko
Paul Krugman (56), lanski Nobelov nagrajenec za ekonomijo in profesor ekonomije in mednarodnih zadev na ameriški univerzi Princeton, je ta čas eden najbolj branih in citiranih svetovnih intelektualcev. Zapletene ekonomske probleme in dileme zna izraziti neposredno in razumljivo, ob tem pa je oster kritik vsakokratne ameriške administracije. Njegove redne kolumne v uglednem New York Timesu in zapisi na blogu The Conscience of a Liberal (Vest liberalca) so nujno čtivo za vsakogar, ki spremlja dogajanja v ameriški in svetovni ekonomiji in politiki. Doslej je izdal dvajset knjig in objavil prek dvesto člankov v strokovnih revijah, te dni pa je ob njegovem obisku v Sloveniji izšla v slovenščini tudi njegova zadnja knjiga Vrnitev ekonomike depresije in kriza leta 2008.

Profesor, smo sredi septembra in spominjamo se prve obletnice padca Lehman Brothers, ki je pomenil prelomnico v zaostritvi zadnje finančne krize. Samo mesec dni kasneje, oktobra lani, ste bili imenovani za Nobelovega nagrajenca za ekonomijo. Jesen 2008 je bila za vas zagotovo nekaj posebnega, tako z osebnega kot s profesionalnega vidika?

To je bilo zame res zelo intenzivno, neverjetno obdobje. Ko sem prejel klic iz Stockholma, mi je žena rekla, saj nimaš časa še za to. Že tedaj sem predvidel, da bo kriza zelo dolga. Želel bi si, da bi bil tedaj srečnejši, da bi čutil, da so težave rešljive, a ni bilo tako.

In kako v tej luči gledate na zdajšnje razmere leto pozneje? Navsezadnje se je v ZDA le malo spremenilo: banke, ki so bile prevelike, da bi propadle, so zdaj celo še nekoliko večje, sistemsko tveganje v finančnem sistemu ostaja, saj močni lobiji zavirajo nadzor. In nekateri ekonomisti celo opozarjajo, da je novi balon na Wall Streetu morda že na poti ...

Bojim se, da imate prav. Vse to me navdaja z občutkom, kot da bi bili v letu 1999. Imamo podobno resno krizo, kot je bila tista v letih 1997 in 1998, ko smo imeli polomijo Long Term Capital Management, ki je povzročila zamrznitve na finančnih trgih. To je bila neke vrste generalka za zdajšnjo krizo. Krizo smo takrat sicer preprečili po zaslugi obširnih vladnih posojil. Vendar pa nismo vzeli lekcije, saj po drugi strani tedaj ni prišlo do reform, ostrejših pravil in nadzora, zato se je kriza čez nekaj let še poglobila. Občutek imam, da bi lahko bili zdaj na enaki poti, kot smo bili tedaj.

V kolumni, ki ste jo v New York Timesu objavili prejšnji mesec, v prilogi NYT pa smo jo objavili tudi v Delu, ste zapisali, da »nas je tokrat pred še eno veliko depresijo rešila velika vlada«. Tudi predsednik ameriške centralne banke Federal Reserve Ben Bernanke je včeraj (pogovarjali smo se v sredo, op. p.) omenil, da je najgloblja ameriška recesija po 30. letih verjetno končana, opozoril pa je, da rast verjetno ne dovolj visoka, da bo zmanjšala stopnjo brezposelnosti. Kakorkoli, je morda novi gospodarski razcvet že na vidiku?

Bil bi zelo presenečen, če bi bilo tako, vendar pa tudi take možnosti ne gre povsem izključiti. Imamo kar nekaj opaznih razlogov, ki napovedujejo dolgotrajno zelo počasno rast. Morda nas čaka tudi še en padec [gre za t. i. double dip, op. p.] in mogoča je tudi druga recesija, zagotovo pa bo rast zelo nizka. Finančnim krizam ponavadi sledijo daljša obdobja nižje rasti, še posebej na globalni ravni. To je zelo problematično, saj gospodarstva niso več v prostem padcu, pripravljenost za nujne ukrepe pa počasi bledi. Vendar pa bilo treba taka gibanja ustaviti.

Na možnost t. i. dvojnega padca in s tem na potek krize v obliki črke W opozarja tudi vaš kolega Nouriel Roubini.

Res je.

Različni učenjaki so doslej pri napovedovanju poteka krize uporabljali kar nekaj črk, poleg W še V, U in L. Bi bilo treba morda še najti pravo črko ali simbol, ki bi v celoti zajel obliko zdajšnje krize?

Če sem povsem natančen, ne napovedujem dvojnega padca. Ta W je tako zabrisan, da je o njem težko govoriti. Preobrat, ki smo mu zdaj priča, se je zgodil predvsem zaradi sprememb zalog, kar je enkraten dogodek. Ob tem pa bo počasi, v dveh ali treh četrtletjih, začelo upadati dodatno povpraševanje, ki je nastalo zaradi stimulativnih ukrepov držav. Zato je lahko zelo enostavno govoriti zgodbe o tem, da se bo rast še upočasnila ali pa bo negativna. Bistvo je v tem, da smo ustavili popoln kolaps, še vedno pa nismo ustvarili ničesar, kar bi lahko pripeljalo do prepričljivega preobrata.

Predsednik Barack Obama te dni opozarja, kako pomemben da je sistemski nadzor v ameriški ekonomiji.

Res je. Vendar pa za zdaj še ni predložil nobene ustrezne zakonodaje. Govori sicer večinoma bolj ali manj prave stvari, pravi zagon za reforme pa se je medtem že večinoma izgubil.

Revija Newsweek je junija letos o vas zapisala, da ima »Paul Krugman vse reference pripadnika liberalnega establišmenta z Vzhodne obale. Je tip, ki si ga lahko zamislite na koktejl zabavi v Georgetownu ali pa kako prijateljuje z demokratsko administracijo v Beli hiši. Vendar pa je v svojih javno objavljenih mnenjih, predvsem pa v svojem bistvu naravnan proti establišmentu. Čeprav je bil trn v peti Bushevi administraciji, je kritičen, če ne celo sovražen, tudi do Obamove Bele hiše.« Se strinjate s takim opisom?

To seveda ne drži povsem. Zelo simpatiziram s cilji, ki so si jih zadali Obamovi ljudje, prav tako z njihovo splošno filozofijo. Vendar pa menim, da so pri tem preveč previdni in da je bilo narejenega premalo. Zato menim, da bi morali biti v tem obdobju bolj neustrašni, in jih zato pozivam k dejanjem. Ljudje so upali, da bo predsednik potegnil bolj radikalne poteze. Ta njegova drža me sicer ne preseneča, saj sem že prej vedel in mi je bilo jasno, da Obama ni radikalen mislec in da bo ravnal zelo pazljivo.

Iz odzivov na vašem blogu je razbrati, da imate veliko občudovalcev, znani ste kot pisec ekonomskih knjig, kolumn v New York Timesu in Nobelov nagrajenec, lahko bi vas razglasili za nekakšnega ekonomskega guruja na začetku 21. stoletja. Se počutite kot slavna osebnost?

Veste, vse to stvari posebej ne spreminja. Amerika je res velika država. Zunaj New Yorka me že skoraj nihče več ne prepozna, no, podobno je tudi v New Yorku. Življenje gre naprej, poučevati moram na univerzi in reševati vedno nove probleme.

Celoten pogovor preberite v Sobotni prilogi.