Pred Nizozemci in Slovenci so podobni izzivi

Nizozemska ima enega najuspešnejših pokojninskih sistemov v Evropi, ki zagotavlja visoko pokojnino ob nizki zadolženosti države. S sistemom zagotovljene pokojnine v varčevanju za drugi steber, ki so jo bili dolžni zagotavljati delodajalci, je Nizozemski uspelo svojim upokojencem zagotavljati visok standard tudi po upokojitvi. O izzivih, pred katerimi so se znašli zaradi krize, smo se pogovarjali z Josom Dirksom, ki upravlja premoženje 26 milijard evrov enega večjih nizozemskih pokojninskih skladov Robobank.


Do katere starosti delajo Nizozemci, kakšne so povprečne nizozemske pokojnine, kakšno je razmerje med zadnjo plačo in prvo pokojnino?

Upokojitvena starost na Nizozemskem je za moške 63,6 leta za ženske pa 62,3 leta – uradna pa 65 let. Vsak Nizozemec, ne glede na to, ali dela ali ne, dobi v starosti 65 let pokojnino v višini 9500 evrov na leto (791 evrov na mesec). Zakonski par dobi seveda dvojni znesek in s temi 1580 evri na mesec se na Nizozemskem lahko dostojno preživi. Dodatno je vsak posameznik upravičen tudi do pokojnine iz drugega stebra. Ta je seveda odvisna od tega, koliko časa je delal, kakšna je bila njegova plača in ali je njegov delodajalec zanj varčeval.

Na Nizozemskem je kar 90 odstotkov zaposlenih vključenih v varčevanje v drugem stebru, saj je vključitev in obveznost delodajalca zapisana v kolektivnih pogodbah in rezultat pogajanja med sindikati in delodajalci. Povprečen varčevalec v drugem stebru ima na računu 200.000 evrov. Trenutno dosega skupna pokojnina iz povprečne plače na Nizozemskem 91,4 odstotke zadnje plače in je najvišja v Evropi. Pri tem je treba poudariti, da je to povprečje, v nekaterih primerih lahko pokojnina doseže tudi 130 odstotkov zadnje plače.

Morda še primerjava z drugimi državami: v Angliji to razmerje znaša 37,9 odstotka, v Nemčiji 42 odstotkov, v Franciji pa 59 odstotkov (drugi steber je v Franciji in Nemčiji slabo razvit, Anglija pa nima prvega).

Kolikor vem, ima v Sloveniji povprečen varčevalec na računu 4000 evrov, njegova pokojnina pa znaša malo več kot 50 odstotkov njegove plače, kar bi za povprečnega Slovenca pomenilo okoli 500 evrov. To je tretjina manj kot na Nizozemskem dobi povprečen upokojenec državne pokojnine – vendar bi rekel, da to ustreza razliki v stroških življenja. Pomembna razlika med nami in vami je v pokojnini iz drugega stebra. Pri vas je in bo ob takem varčevanju pokojnina iz drugega stebra še dolgo zanemarljiva, pri nas pa povprečni posameznik iz sklada (bančni uslužbenec) dobi še okoli dva tisoč evrov na mesec. Njegova skupna pokojnina je tako približno tri tisoč evrov, v Sloveniji pa 500 evrov.

Nizozemci imate, podobno kot Slovenci, tri pokojninske stebre. Kakšna je pri vas vloga prvega in drugega pokojninskega stebra?

Prvi steber pomeni državno pokojnino. V nasprotju s Slovenijo, kjer je pokojnina iz prvega stebra odvisna od plače, je na Nizozemskem za vse enaka, neodvisna od delovne dobe in pripada vsakemu, ki je starejši od 65 let. Verjamem, da se bo v to smer v prihodnje gibal tudi prvi steber v Sloveniji. Vsem pokojnino, ki naj pokrije življenjski minimum in še malo več, pri čemer za to »nekaj več« ni konsenza – predvsem zato, ker so razpoložljiva sredstva omejena. Drugi steber na Nizozemskem temelji na kolektivni pogodbi, sklenjeni med socialnimi partnerji na ravni panoge ali podjetja, in zavezuje delodajalce in delavce, da plačujejo premijo dodatnega pokojninskega zavarovanja na varčevalni račun posameznika. Pomembno je, da plačujeta oba, pri čemer delodajalec plačuje večino tega prispevka, in že nekaj časa prehajamo od sistema »defined benefits« (določene koristi) k sistemu »defined contribution« (določeni prispevki). Medtem ko je delodajalec prej jamčil za neko višino pokojnine iz drugega stebra, je ta vse bolj odvisna od vplačanih prispevkov in vse nove pogodbe so sklenjene po tem principu. Kot Nizozemska ima tudi Slovenija tristebrni sistem, vendar drugi steber v Sloveniji ni razvit in trenutno ne pripomore dovolj k povečani varnosti v starosti, ob takem varčevanju pa tega tudi v prihodnje ne bo mogel. V primerjavi s Slovenijo vidim prednost Nizozemskega sistema tudi v tem, da so obveznosti delodajalcev za plačevanje prispevka za pokojnino določene v kolektivnih pogodbah, da so visoke in določene v odstotku od plače ter da je del prispevka dolžan plačati tudi delavec, s čimer se povečuje njegova ozaveščenost. Pomembna je tudi avtomatična vključitev vseh zaposlenih pri delodajalcu, kar omogoča, da varčuje kar 90 odstotkov zaposlenih.

Kdo na Nizozemskem upravlja premoženje v drugem stebru in za kakšno premoženje gre?

Predvsem so to pokojninski skladi, ki so organizirani panožno ali za posamezna podjetja. V vseh skladih je skupaj zbranih 1200 milijard evrov premoženja. Naj pri tem povem, da bo zaradi obdavčitve pokojnin iz tega naslova v prihodnjih letih plačanih 400 milijard davkov. Prav zato Nizozemska rada poudarja, da pravzaprav nima nobenega dolga, saj je njen dolg že privarčevan v skladih, iz katerih bodo izplačane pokojnine upokojencem. Nizozemski pokojninski skladi so svojim upokojencem do zdaj izplačevali večje pokojnine, kot je bilo bo uvedbi drugega stebra mogoče pričakovati. Glavni razlog so visoki donosi, ki so na letni ravni presegali sedem odstotkov.

Tudi na Nizozemskem so v letih krize nastale spremembe na področju pokojninskega varčevanja. Kakšne so te spremembe in v kateri smeri gre nizozemski pokojninski sistem?

Globalizacija, robotizacija in individualizacija sta povzročili spremembe tudi v organizaciji pokojninskih sistemov. Sistem, ki ga je nizozemska začela spreminjati v devetdesetih letih, je temeljil na predpostavki stalne zaposlitve. Ljudje so vstopali v zaposlitev in preživeli pri istem delodajalcu celotno ali pa večino delovne dobe. Delodajalec se je čutil odgovornega, ne le za čas zaposlitve, ampak tudi za čas po upokojitvi in dejansko zagotavljal ustrezno pokojnino. Med sindikatom in delodajalcem ni bil dogovorjen le prispevek delodajalca na varčevalni račun, ampak je bila s strani delodajalca zajamčena tudi neka določena raven pokojnine. Če torej na varčevalnem računu za posameznika ni bilo dovolj sredstev, je razliko plačal delodajalec. Zaradi podaljševanja življenjske dobe in nižje gospodarske rasti pa so postajale obveznosti delodajalcev vse večje, pripravljenost delodajalca, da ta tveganja pokriva pa vse manjša. Ob hkratni nezainteresiranosti posameznikov, sindikatov, pa tudi vlad za bodoče dohodke je delodajalcem uspelo spremeniti sistem – iz takšnega, v katerem za določeno pokojnino jamči delodajalec, v sistem, kjer je delodajalec dolžan plačevati določen znesek na varčevalni račun, pokojnina pa bo odvisna od zneska na računu. V 20 letih, odkar traja ta preobrazba, je že mogoče opaziti zmanjšano pripravljenost vseh vpletenih strani za varčevanje. Mladi zaradi neozaveščenosti preferirajo plačo in individualno varčevanje (ki pa je ali pa ga ni), delodajalci, sindikati in vlada pa privolijo v zmanjševanje varčevanja. Izziv je zagotoviti visoko varčevanje predvsem v drugem stebru z ohranitvijo interesa socialnih partnerjev za dolgoročno varnost zaposlenih tudi po upokojitvi. Zato je treba avtomatično vključevanje v varčevanje v drugem stebru in dovolj visoko varčevanje. Pri samozaposlenih, kjer prisile za varčevanje ni, namreč že opažamo precej zmanjšano socialno varnost. Kolikor sem spremljal trende v drugih državah, ugotavljam, da so pred Nizozemsko izzivi, podobni tem, s katerimi se srečuje Slovenija. Prepričanje, da bo za pokojnino nekdo že poskrbel in da so pokojnine visoke, odvrača sindikate in mlade, da bi pritiskali na delodajalce in vlado za varčevanje. Posledica je zmanjšana vključitev v drugi steber, ki grozi z zmanjšanjem pokojnin. Naveden problem lahko reši le ozaveščanje mladih, sindikatov in predstavnikov vlade.