Kriminalistična preiskava v prostorih Agencije za pošto in elektronske komunikacije je včeraj potekala za tesno zaprtimi vrati. Edini uradni komentar v zgodnji fazi je bil, da so v agenciji zadovoljni, da so preiskovalci prišli, saj bodo lahko dokazali, da očitki - v anonimnih prijavah, kot se je pokazalo pozneje - ne držijo. Hkrati so z veseljem izrazili začudenje zaradi postopka, češ da so iz Evrope doslej za svoje delo dobivali predvsem pohvale.
Čeprav v neodvisnem regulatorju že mesece pojasnjujejo, da s postopkom in brezplačnostjo podelitve četrte koncesije za UMTS ni nič narobe, je vendarle nenavadno, da je prvi koncesionar Mobitel - oziroma njegov lastnik Telekom - plačal državi 22 milijard tolarjev (okrog 92 milijonov evrov), in to tik pred koncem leta 2001, ter tako pokrpal državni proračun. Ko sta Simobil in T2 pet let pozneje plačala vsega 1,55 oziroma 1,5 milijarde tolarjev (6,5 oziroma 6,25 milijona evrov), je bila Mobitelova časovna prednost označena za konkurenčno prednost. Tušmobil pa je licenco po - vsaj - nepreglednem postopku pridobil zastonj. Kot je pred tem zastonj in po navedbah tekmecev neupravičeno dobil uporabnejšo frekvenco (1800) za mobilno telefonijo druge generacije GSM.
O svetovalnih pogodbah in domnevnem pretakanju denarja je težko soditi brez poznavanja dejstev. Tudi (zlovešča) dolžina uvodne preiskave kaže na zapletenost. Brez dokazov pri tem ni nikogar mogoče ničesar obtožiti; reklo, kjer je dim, tam je tudi ogenj, pri anonimkah namreč pogosto ne drži. Če pa se je v resnici dogajalo kaj nezakonitega, je to slabo znamenje. Kajti Apek naj bi vendarle bil neodvisen organ, pri katerem ne bi smelo biti niti sence dvoma o pravilnosti odločitev. Preiskavo lahko torej primerjamo s podobnim postopkom v pravosodnih organih: na primer kar na sodiščih. Posledice izgube zaupanja v organe, deklarativno neodvisne od politike in denarja, bi bile lahko veliko bolj usodne od morebitnih obtožb in tudi obsodb posameznikov ali celotne ustanove.
Iz sredine tiskane izdaje Dela