Prisilna poravnava je gosto rešeto, 
a za nekatere vendarle rešitev

Med panogami je kriza posebno prizadela gradbeništvo, saj se je v konjunkturnih letih čezmerno razraslo. Moralo se bo skrčiti. Posledice slabše konjunkture, nelikvidnosti, plačilne nediscipline in zgrešenih poslovnih potez že čuti celotna veriga dobaviteljev in podizvajalcev. Po drugi strani so zašla v težave tudi podjetja, ki so se posredno ali neposredno zapletla v menedžerske odkupe. Ko postane podjetje dolgoročno plačilno nesposobno, je postavljeno pred ključno odločitev: prisilna poravnava ali stečaj? Če obstaja nekaj upanja, da lahko temeljita finančna in poslovna sanacija ohrani podjetje pri življenju (in če lastniki podjetja v to prepričajo upnike), pretehta prva odločitev. Druga je praviloma skrajna, bolj boleča.

Za dve tretjini več stečajev

Po podatkih Ajpesa se je lani v primerjavi z letom 2009 število začetih stečajev povečalo za skoraj dve tretjini (na 510). Prisilnih poravnav je bilo v obeh letih razmeroma malo (predlani 14, lani 36). Kljub prevladi stečajev je pozornost javnosti bolj usmerjena v določene postopke prisilne poravnave, predvsem v razplet zdravljenja kranjskega Merkurja in največjega gradbinca, SCT. Ni dvoma, da so zgodbe v ospredju zaradi razvpitih vodstev in očitanih jim kaznivih dejanj, pa vendar: prisilna poravnava je skoznje našla domovinsko pravico v vsakdanji komunikaciji.

Prisilna poravnava v primerjavi s stečajem načeloma zveni manj usodno, saj vsebuje upanje, da bo podjetje vsaj v skrčeni različici preživelo. A to upanje je borno, saj se je, kot je dejala tokratna sogovornica, ki predstavlja ceh upraviteljev, večina prisilnih poravnav doslej končala s stečajem dolžnika. A to, opozarja, velja za stečaje, ki so se vodili po stari zakonodaji. Učinki nove še niso jasni.

Od oktobra leta 2008 je v uporabi zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ki je doživel že tri spremembe. Nasledil je zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji iz leta 1993 ter zakon o finančnem poslovanju podjetij iz leta 1999. ZFPPIPP popravlja pomanjkljivosti prejšnje ureditve in povečuje zaščito upnikov. Kar zadeva prisilne poravnave, je bil prejšnji zakon preohlapen in je omogočal zlorabe na račun upnikov.

Novi zakon sicer ne določa več minimalnega deleža poplačila upnikov v insolvenčnih postopkih, saj odločitev o postopku prepušča upnikom. Med drugim pa natančneje opredeljuje pogoje in roke ter zahteva tudi, da dolžnik že na začetku natančno opredeli načrt finančnega prestrukturiranja, z revizijskimi in cenilskimi poročili. Predpisuje še, da mora biti za začetek prisilne poravnave verjetnost za uspeh več kot 50-odstotna.

Zakon je, prakse (še) ni

Bodo ti in vsi drugi detajli izboljšali povprečno uspešnost postopkov prisilne poravnave? Zakonodajalec upa, da bodo, praksa pa tega še ne potrjuje. Dejstvo je, da se bo prav skozi take primere, kot je Merkur, oblikovala sodna praksa in nemara se bodo tudi pokazale pomanjkljivosti in nedoslednosti zakonskega besedila, ki jih bo treba vključiti v naslednjo novelo. Eno takih so že našli v 21. členu zakona, ki govori o izplačilu delavskih odpravnin in odškodnin; parlament je moral sprejeti avtentično razlago, stroka in politika pa si še vedno nista povsem enotni, ali je razlaga dovolj ali bi bila potrebna zakonska sprememba.

Za upravitelja Merkurjeve prisilne poravnave se že ve, da se bo do najmanjše nianse držal črke zakona, da bo ravnal skrajno previdno, tudi če se bo zato podaljševal postopek. Ne zgolj zato, ker je primer tako zelo kompleksen in ker gre za velikanske vsote in ogromno udeleženih, ampak tudi zato, ker je nenehno na očeh javnosti in stroke. Zanimivo pa bo spremljati, kako bo sodišče presojalo razne ugovore na vodenje postopka, predvsem izpodbijanje verjetnosti za uspeh načrta finančnega prestrukturiranja.

Dokler se vse to ne izkristalizira, je tudi zahteva za ukinitev postopka prisilne poravnave (ki so jo na pristojne naslovili gradbeni podizvajalci, češ da je v škodo upnikov) nerazumljiva. Upniki lahko vplivajo na izid glasovanja o prisilki (in s tem o stečaju). Poleg tega podobne postopke, s katerimi se rešuje podjetje, preden gre v stečaj, poznajo tudi druge države. Prisilna poravnava je pač gosto rešeto, a za tiste, ki se prebijejo skoznjo, pomeni preživetje.

Slovenska javnost se še nikoli ni toliko ukvarjala z insolvenčnimi postopki, kot se v zadnjem letu dni. To pa zato, ker mediji bolj dosledno razkrivamo zgrešene poteze in nepravilnosti v podjetjih, in ker je takih novic zlasti od razmaha gospodarske krize čedalje več.