Programska oprema in infrastruktura kot javni servis

Nekoč smo imeli gostitelje (host) in terminale, ki smo jih zamenjali za osebne računalnike (PC). S tem se je namenskost informacijskih rešitev posplošila prvič; bolj se je približala uporabnikom. Takrat smo kupovali računalnike namesto pisalnih strojev; temu je sledila uporaba BBS-ov, kmalu je prišla elektronska pošta. Živeli smo v obdobju spleta 1.0 in PC-jev, v poslovnem svetu pa dvonivojskih aplikacij. Imeli smo podatkovne zbirke, ki so bile na strežnikih, vsa poslovna logika in delovanje programa pa sta bila na lokalno nameščenih klientih na osebnem računalniku.

Prvi znanilec tega, da se trend obrača, je bilo zavedanje, da moramo v takratnem PC-svetu prestopiti na trinivojsko arhitekturo, kar naj bi bilo nekako podobno tistemu, kar se je pred leti že dogajalo. Problem dvonivojske arhitekture je, da deluje zgolj v zaprtih okoljih, v lokalnih omrežjih (LAN). Poleg tega zahteva homogeno okolje. Dokler je bilo vse v okolju Microsofta, ni bilo težav. Danes mora strojna oprema delati zunaj okolja LAN, na odjemalski strani pa imamo množico različnih platform in operacijskih sistemov.

Ali se z oblaki torej vračamo h gostovanju in terminalom? Verjetno da, vendar so danes ti terminali mobilni, multimedijski in omogočajo visoko ločljivost (HD). Terminal je lahko PC, iPad ali pametni telefon, z različnimi platformami in operacijskimi sistemi. Ali je oblak vroča tema? Je, po drugi strani pa je to le eno od sredstev za zadovoljevanje uporabnika v IT-ju.

Kaj bo s sistemskimi integratorji

Precej pomembno vprašanje se mi zdi, ali sistemski integratorji z oblakom izgubljajo del posla? Da, zagotovo, vendar so oni prvi, ki so poklicani, da svojim strankam ponudijo druge nove storitve. Ko bo stranka začela uporabljati storitev v oblaku, ne bo več potrebovala nekoga za namestitev programov in aplikacij; nekoga, ki bo skrbel za storitve, varnostne kopije in podobno. Sistemski integrator na tej točki izgubi posel, vendar se mu odpirajo nove možnosti. Stranka bo potrebovala nekatere prilagoditve, svetovalne storitve in uvajanje. Naučiti jo bo treba uporabe in zapisati pravila igre.

Lokalni sistemski integratorji verjetno ne bodo lokalno gostili aplikacij svojih principalov. Bolj realno je, da bodo neodvisni ponudniki softvera poiskali ustrezne podatkovne centre s primerno infrastrukturo, na katerih bodo gostili svojo aplikacijo in jo kot storitev nudili globalno.

Stranke bodo verjetno še vedno potrebovale svetovalne storitve, je pa res, da se bo njihov pomen v prihodnosti verjetno zmanjševal. Oblaki in novodobne aplikacije spleta 2.0/3.0 bodo predvidoma tako intuitivni, da ne bodo potrebovali ničesar za njihovo uporabo. Vsi poznamo zgodbe Facebooka in Google Apps. Pri Googlu ni nikogar, ki bi ga poklical in vprašal, kaj je treba storiti. Ponudniki se trudijo razviti takšne aplikacije, da uporabnik ne potrebuje navodil za uporabo; izdelki morajo biti samozadostni, posredniki pa nepotrebni.

Bodo ostali samo oblaki?

To je vprašanje, ki se prav gotovo zastavlja marsikomu. Marketinški strokovnjaki nas prepričujejo, da gremo vsi v oblak, odločali se bomo menda le med javnim in zasebnim. Javni oblak so Salesforce, Google Apps in podobni servisi. To so zgodbe, kjer vlagatelj z lastnim denarjem postavi neko okolje. Vlagatelj ima torej strošek, ki ga mora pokriti, celotno tveganje pa je njegovo. Zaseb ni oblak pa si lahko predstavljamo tako, da se je nekdo odločil, da bo sam ali skupaj s partnerji delil dolo čeno infrastrukturo; da bodo torej skupaj kupili strojno in programsko opremo za neko storitev, ki jo bodo lahko sami izvajali.

Oblaki omogočajo ključne prihranke pri stvareh, ki jih ni treba upravljati. Oglejmo si primer: v podjetju imam sporočilni sistem na Google Apps. Zraven uporabljam še koledar in hranjenje dokumentov. Hkrati uporabljam tudi storitev podjetja Salesforce za upravljanje odnosov s strankami (CRM). Če sta ta dva oblaka med seboj integrirana, potem je to že v osnovi povezana storitev, o kateri mi ni treba razmišljati. Deluje sama od sebe. Torej ne gre za to, da imam možnost, da obe storitvi povežem. Sta že povezani in delujeta kot eno globalno oko lje za vse uporabnike. Integracijske storitve različnih oblakov delujejo komplementarno - obstaja namreč čedalje več storitev v oblaku, ki za avtentikacijo uporabnikov uporabljajo kar račune na Gmailu ali Facebooku.

Oblak kot javno dobro

Na oblak lahko pogledamo tudi z druge strani. Če je nekdo hotel imeti pred sto leti tovarno, je moral imeti svojo elektrarno. Zaposlene je moral imeti elektro inženirje, upravljati različna sredstva, skratka moral je razmišljati o dodatnih obveznostih. Kdor ima tovarno danes, ne razmišlja več o elektriki, ker je to javno dobro. In oblak prinaša to, da so nekatere storitve postale javno dobro. Ni treba več toliko razmišljati o različnih stvareh; razmišljaš lahko samo o tistih, ki so zate pomembne. In to je ključna zadeva v povezavi z oblaki.

Digitalni ekosistem je množica oblakov kot elektronskih storitev, ki so povezani med seboj in so javno dobro. V oblaku imamo lahko ERP, sporočilni sistem, CRM, e-arhiv, izdajatelja certifikatov in časovnih žigov, elektronski plačilni promet, storitve elektronskega vročanja in podobno. Vsi lahko uporabljajo ta oblak, seveda, če plačajo. Cilj vsakega posameznega oblaka je, da je čedalje bolj povezan z drugimi storitvami, da bo lahko čim bolj zadovoljil svojega uporabnika.

V katero smer gremo? Bistveno je, da se bo IT manj ukvarjal s samim seboj in bo več pozornosti namenil zadovoljevanju potreb posameznika. Posameznik gleda na to, kar mu ponuja IT, čedalje bolj potrošniško. Oblak je nujni pogoj, da se industrija IT lahko začne osredotočati na potrošniške potrebe.