Razdrobljenost brez pravil

Ko država ali občina dlje časa preprečuje upravičeno povišanje katerih koli nadzorovanih cen, čez čas neizogibno sledijo drastične podražitve, je eno od pravil, ki začenja veljati tudi za komunalo. Vlada v odhajanju je odobrila povišanje cen vode in odvoza smeti v slabi polovici občin, a le za višje stroške zaradi novih ali izboljšanih storitev, in še to pri zelo različnih osnovnih cenah; višjih cen elektrike, višjih stroškov vzdrževanja sistemov in tudi plač po kolektivnih pogodbah pa ni upoštevala. Ustrezne cene, brez očitkov o komunalskih parazitih, bodo mogoče šele takrat, ko bo država sprejela enotna merila, kaj mora uporabnik dobiti za določeno ceno. A se ji nič ne mudi.

Z vodo je povezana nova maksima Evropske unije. Pitni vodi je treba dati ustrezno ceno, pravi. Tako tudi na okoljskem ministrstvu po novem pravijo, da se bodo morale dejansko nizke cene vode povišati vsaj toliko, da bodo prihodki pokrivali stroške črpanja, distribucije in tudi vzdrževanja vodovodov. Za tisoč litrov vode iz pipe nekatera komunalna podjetja zdaj ne dobijo niti 50 centov, medtem ko takšno ceno zlahka doseže liter skoraj povsem enake vode v plastenki.


Posledice dosedanjega zadrževanja cen vode iz pipe so vidne, izgube vode so velike, zaradi premajhnega obsega zamenjav cevi se povsod povečuje število nujnih popravil, azbesta pa še niso odpravili. Občine to rešujejo različno, redke pokrivajo manko prihodka, kakor povsem nedoločno predvidevajo predpisi. Enotnih meril, koliko odstotkov cevi je treba zamenjati na leto, namreč ni.

Prav tako ni enotnih meril, koliko zaposlenih morajo imeti komunalna podjetja na tisoč uporabnikov, koliko na kilometer vodovoda ali kanalizacije, ni razredov komunalne opremljenosti in okoljske učinkovitosti. Še vedno ni določena niti najnižja cena odlaganja odpadkov, ki bi pospešila ločeno zbiranje odpadkov. Kljub temu da na ministrstvu za okolje (MOP) tarnajo, da ločeno zbiranje odpadkov še ni tako razširjeno in učinkovito, kot so predvideli v svojih programih. Zdaj se ločeno zbiranje odpadkov res izplača le občinam, ki niso lastnice odlagališč. Lastnicam odlagališč pa sedanje nizke smetarine ne prinašajo dovolj denarja za gradnjo novih centrov za ravnanje z odpadki.


Župani bodo najboljši varuhi nižjih cen, so prepričani na MOP. Morda, a le do trenutka, ko bo država - spet - sprejela enotna merila za komunalo in bodo občine morale del proračuna, ki sicer tudi prihaja iz žepov uporabnikov komunalnih storitev, vložiti v komunalne dejavnosti. Šele takrat bodo občine razmislile tudi o znižanju stroškov z združevanjem komunalnih podjetij, kar si menda želijo na MOP. Menda, ker nič ne kaže, da jim je res mar za to. Vtis je nasproten. Državi ustreza, da so komunalci razdruženi, saj je njihove zahteve tako laže zavračati, ustreza ji tudi, da v predpisih ni določenih osnov za podražitve zaradi povišanja stroškov, saj bi lahko povečali inflacijo.


Urejanje razmer se je vendarle začelo. MOP je dobilo prve vloge po novem pravilniku o oblikovanju cen komunalnih storitev. Vse bodo pregledali, obljubljajo. Vendar do takrat, ko bodo lahko rekli, »vam bomo odobrili takšne cene, ker na leto zamenjate predpisano število kilometrov vodovoda, ker primerjalno očistite toliko odplak, ločeno zberete toliko odpadkov in postavljate nov center za predelavo«, ne bo pravih rezultatov. Četudi na MOP popijejo še toliko vode iz pipe.

Iz torkovega tiskanega Dela