Razodetje

Finančna bolečina stečaja podjetij se je preselila tudi na vlado, na ministre. Soočeni z evropsko dimenzijo stečaja podjetij iz skupine Mesna industrija Primorske in Pomurka, spoznavajo drugo plat črpanja evropskih pomoči in obveznosti, ki jih te prinašajo. V podjetjih, ki so jim te pomoči namenjene, so jih doslej v glavnem znali s pridom unovčevati, dokler jim višja sila ni onemogočila (dajala) več zagona za premagovanje (pre)visokih ovir. Stečaj kot posledica neke neuspešne zgodbe ali zgolj zgodbe z nesrečnim koncem nekega dejanja, ki daje nov zagon, nove cilje, novo delo z novimi močmi? Tega vprašanja za Mip in Pomurko še niso rešili, se pa že hudo mudi.

Pospešek k iskanju rešitve, ki ji niso (bili) kos ne bančni strokovnjaki, ne ključni in za gospodarski gordijski vozel odgovorni ministri, vsi skupaj gluhi ali zgolj površni poslušalci argumentiranih svaril, je dalo naposled spoznanje ob izstavljenem računu. Evropski denar za pomoč gospodarstvu, tudi prehranskemu, bo treba vrniti v bruseljsko blagajno, če tovarne, v katerih proizvodnjo je bil investiran, zapirajo vrata in sodobne proizvodne linije ostajajo mrtev kapital, čakajoč na razprodajo.

Slovenski finančni minister včeraj po seji vlade ni kar tako govoril o desetletju, v katerem si lahko opomore ta čas najbolj razvpiti bolnik, ki ga rešuje s svojimi aduti »zdravnik« Igor Bavčar, in na drugi strani o čimprejšnji rešitvi, ki je nujna za Mip. Za ponovni zagon proizvodnje, za zaposlitev čim večjega dela njegovih ljudi, za ohranitev prepoznavne blagovne znamke, za rešitev državnih financ? Za vse našteto je skrajni čas. Račun za stečajni paket, odposlan posredno s trkanjem iz Bruslja, je lahko še precej bolj zasoljen, kot se je zdelo še pred mesecem, ko je bil prvič izdan.

Namesto prerivanja in izpodrivanja na stolih, ki jih, kot kaže, zasedajo in grejejo precej neuspešni birokratski zadrteži, bi bil že čas, da končno dojamemo - z vlado vred - preprosto resnico: v EU kupljeno jedilno žlico moramo začeti končno prav uporabljati. Za bruseljske financarje ni pomembno, kdo jo pri nas drži in daje v usta; pomembno je le to, da služi svojemu namenu.