Redka, a cenjena dobrina

Trinajsta, kaj šele štirinajsta plača postaja v zategnjenih globalističnih časih redka dobrina, ki jo izplačujejo le še v najboljših družbah, a tudi ponekod tam, kjer jim je kljub veliki prizadevnosti uspelo premagati tranzicijo in se zdaj utrjujejo za spopade z globalizacijo. Ponekod so radodarni, ker preprosto imajo, drugod dajo, čeprav s stisnjenimi zobmi, zavedajoč se, da ga ni čez zadovoljnega delavca, še zlasti, če je za povrh izobražen in spreten. Trinajsta plača nemara postaja redka, a vendarle cenjena dobrina, predvsem kjer zaposlene – ne zgolj vodilne – razumejo kot največjo vrednost podjetja.

Seveda je razlika med plačo in nagrado ali božičnico: prva se pozna tudi pri pokojninski osnovi, druga je nagrada, s katero nekateri zviti poskušajo obiti davke in prispevke, a vendarle nekako potešijo pričakovanja zaposlenih. V nekaterih dejavnostih kolektivne pogodbe zavezujejo delodajalce, da zaposlenim izplačajo trinajsto plačo, če dosežejo predvidene poslovne rezultate. Praviloma naj bi bila enaka osnovni plači, povečani za dodatek na delovno dobo. Sindikati seveda zagovarjajo trinajsto plačo, tudi zato, ker jo je mogoče izplačati na različne načine. A menda je res tudi, da ljudje, zlasti ko pritiska potrošniški december v kombinaciji z vsakomesečnimi položnicami, popustijo in jim je nazadnje vseeno, kaj dobijo.

Kakor kažejo prvi odzivi, so mošnjičke za trinajsto plačo tudi letos razvezali v kakšni tretjini podjetij, kar je menda že nekajletna praksa. Ta se potrjuje tudi v statistiki, ki novembra in decembra zaznava enkratne plačne poskočnice, ki pa se že januarja zavrtijo v ustaljene plačne valčke. Tako so se povprečne mesečne bruto plače novembra in decembra 2004 povzpele na okrog 288 tisočakov, a še zadnja objavljena oktobrska bruto plača ni dosegla lanskih novembrskih, saj sega le do 279.500 tolarjev.

Kakorkoli, dejstvo je, da v okolju zadovoljnih zaposlenih tudi podjetje drugače diha, dobiček, velik ali simboličen, pa kujeta oba.