Rešitev iz krize je v novih proizvodih

Šentjur - »Za rešitev iz ekonomske krize še nimamo pametne zamisli. Izmišljevati si bomo morali nove produkte, ki jih bo mogoče tudi prodati. Prej so vsi verjeli v ekonomiko ponudbe, povpraševanje, o katerem se zdaj vsi sprašujejo, kako ga pospešiti, ni nikogar zanimalo, zato so podjetja množično proizvajala izdelke, ki jih nihče ne kupuje,« je del svojih pogledov na žarišče krize šentjurskim gospodarstvenikom in politikom predsinočnjim strnil ekonomist dr. Jože Mencinger. V pogovoru, ki ga je na temo Ali vemo, kje smo in kam gremo? pripravil Šentjurski forum, je Mencinger povedal tudi, kako bi se bilo mogoče izogniti tajkunizaciji Slovenije.

Izvirni greh po Mencingerjevem mnenju sega že v obdobje privatizacije s certifikati. »Namesto lastnikov podjetij smo takrat dobili lastnike premoženja, ki jim je kaj malo mar, kako podjetje deluje, samo da prinaša kapitalski dobiček. Sam bi uvedel določilo, da k premoženju družb ne bi prištevali zemljišč, na katerih te stojijo. Pogosto so lastniki in menedžerji vrednost podjetij namenoma spravili na ničlo, da bi potem lahko več iztržili zgolj s prodajo zemljišč.« Vzhodna Evropa in z njo Slovenija sta hitro gospodarsko rast zgradili na tujem varčevanju oziroma zadolženosti, pri čemer je bila naša država leta 2004 v boljšem položaju, saj smo imeli uravnoteženo bilanco, brezposelnost je počasi padala, proračunski primanjkljaj ni bil velik. Že leto pozneje je ob nagli gospodarski rasti - bila je dvakrat večja od evropske - in hitrem zmanjševanju brezposelnosti primanjkljaj dosegel sedem odstotkov BDP, krediti so začeli naraščati tudi do 30 odstotkov na leto in nastal je krč. Ljudje so se zgledovali po tajkunih in se zadolževali za nakup delnic. Vrednost teh je nato padla, slovenski zunanji dolg pa je leta 2008 skočil na deset milijard evrov, kajti domače banke so se, da bi lahko financirale kredite, zadolževale v tujini. Naposled se je razmerje med vrednostjo finančnega premoženja in BDP porušilo.

Več v tiskani izdaji Dela.