Tiskane izdaje
Recesija v ZDA in Evropi postaja realnost.
Še februarja so se po malem apokaliptični opisi poka nepremičninskega balona v ZDA zdeli hudo pretirani (»Največja kriza po veliki depresiji tridesetih let.«). Zdaj se ne zdijo več. Amerika se ne sooča le z nepremičninsko, temveč z obsežno bančno oziroma dolžniško krizo. Zvezni državi, podjetjem in prebivalstvu so dolgovi zrasli visoko čez glavo. Gospodarska aktivnost pada kljub nižanju obresti, banke in podjetja se bojujejo za preživetje, brezposelnost in inflacija naraščata, plače se nižajo.
Na delu je uničujoči sistem domin. Vlada in centralna banka poskušata po svojih močeh pomagati največjim bankam in drugim finančnim institucijam, ki jih davijo slaba posojila, manevrskega prostora pa je čedalje manj. Lehman Brothers, šesta največja banka v ZDA, poskuša na primer denar za svojo okrepitev dobiti na Kitajskem. Manjše banke so prepuščene lastni iznajdljivosti; po nekaterih ocenah jih tretjina ne bo preživela.
Tamkajšnje banke so bile zaradi likvidnostih in solventnostnih težav prisiljene zelo priviti posojilne pipe, zato so se prebivalci, pa tudi mnoga podjetja znašli v še večjih težavah. To se bo v drugi fazi krize znova kazalo v slabšanju bilanc bank oziroma novih finančnih problemih.
Amerika se nemočno vrti v začaranem krogu. Pravijo, da se bo iz krize prej ali slej izvlekla, vprašanje da je le, kakšna bo cena za prebivalstvo in ekonomijo. Glede financ je postala tako odvisna od dobre volje Kitajske, zalivskih in drugih držav z visokim varčevanjem in visokimi presežki v tekočih računih plačilnih bilanc, da se nekateri celo bojijo, da bo po krizi bistveno drugačna, z dramatično slabšim položajem (»morebitni konec imperija«).
Hude ekonomske težave do včeraj dominantne svetovne ekonomije se vse bolj prenašajo v Evropo. Gospodarska aktivnost je bila v drugem četrtletju v primerjavi s prvim negativna tako v EU-27 kot v elitnem evroobmočju. Upanje na okrevanje kopni s slabimi novicami, ki prihajajo z druge strani Atlantika.
Slika znotraj Evrope sicer ni enotna. Slabše gre državam, ki so svoj finančni sistem bolj liberalizirale, bile bolj nepreudarne pri raznih oblikah zadolževanja in imajo tudi zato zelo visok deficit v tekočem računu plačilne bilance (Britanija, Irska, Španija, Estonija). Posebno zaskrbljenost v tej situaciji zbujajo občasno skoraj diametralno nasprotni pogledi vodilnih evropskih politikov celo na nekatere najbolj ključne probleme (na primer neodvisnost Evropske centralne banke). Nelagodnost je poglobilo tudi razkritje guvernerja švicarske centralne banke v Financial Timesu, da je usklajevanje med centralnimi bankami slabo. Francija kot predsedujoča Uniji je za september sklicala krizni sestanek, ki pa poleg upanja odpira tudi bojazni pred morebitnim poglabljanjem nasprotij, morda tudi razprtij.
Slovenska vlada in centralna banka sta zaradi lani nastale finančne krize že znižali prvotne, bolj optimistične napovedi gospodarske rasti. Tako močnega poglabljanja krize, kakršnemu smo že več kot leto dni priča v epicentru kapitalizma, pa v svoje uradne napovedi nista vkalkulirali.
Za Slovenijo je nov, a zelo akuten problem primanjkljaj v tekočem računu plačilne bilance, ki je že dosegel rekordnih osem odstotkov BDP. V plačilni bilanci so za nameček vedno večji delež dividende prodanih podjetij in plačila obresti za najeta posojila. Prav zadnje že dolgo ne preseneča več: Slovenija oziroma njeni subjekti so se od konca leta 2004 naprej zadolžili toliko kot prej od osamosvojitve. A vlade to očitno ne skrbi.
Slovenija tako občutnega padca gospodarske rasti kot nekatere druge evropske države v letu 2008 verjetno ne bo doživela. Investicije, ki jih nadzira država, so se namreč v tem letu glede na lansko povečale kar za 50 (!) odstotkov. Ta naložbena eksplozija pride prav, a ima lahko tudi slabe stranske učinke. Vsaj začasno pa bo prekrila tudi hitro upadanje izvoza, ki ga povzroča poslabševanje konkurenčnosti slovenskih podjetij zaradi naraščajočih stroškov in zniževanja rasti produktivnosti.
Vladajoči politiki, ki je, sodeč po njenem ravnanju, v preteklih letih bolj kot o javnih koristih razmišljala o ohranjanju oblasti za vsako ceno, to prekrivanje dejanskega stanja v volilnem letu pride zelo prav. Tudi marsikatera druga slaba točka njene politike - in teh ni bilo malo! - se bo pokazala šele prihodnje leto. Žal z večjo ostrino.
