Samo javni sistem ne more zagotoviti primernih pokojnin

Gospodarska kriza je dejstvo, da se bomo upokojevali starejši in prejemali nižje javne pokojnine, prestavila v sedanjost. Znatno višja upokojitvena starost in drugačen izračun pokojnine, ki jo prinaša nova pokojninska zakonodaja, bosta krepko posegla v višino javne pokojnine. Če ne bomo mogli ali želeli delati do pozne starosti (65 let), bo naša javna pokojnina še dodatno znižana. Brez zakonskih sprememb, ki bi okrepile dodatno pokojninsko zavarovanje, bodo naši upokojenci sodili v skupino najrevnejših.

Med skupaj 30 članicami Organizacije za sodelovanje in razvoj (Oecd), kamor sodijo tudi Združene države Amerike, je le nekaj takšnih, v katerih zakonodaja omogoča, da zaposleni po odhodu v pokoj prejemajo pokojnino, ki predstavlja skoraj 100-odstotno nadomestilo plače, ki so jo prejemali v svoji aktivni dobi.

V Grčiji, denimo, je zgornja meja 95,7 odstotka, v Španiji 81,2 odstoka, v Avstriji 80,1 odstotka in v Turčiji 72,5 odstotka. Druga skrajnost je Finska, kjer pokojninska zakonodaja narekuje, da zaposleni sami privarčujejo celotno pokojnino, ki naj bi predstavljala 63,4 odstotka plače.

Cilji Oecd v Sloveniji ni dosegljiv

Ostale države z omenjenega seznama pa uzakonjajo kombinacijo javne in kolektivne (poklicne) dodatne pokojnine oziroma kombinacijo javne in obvezne privatne pokojnine. Povprečno to pomeni, da se stopnja nadomestitve plače po upokojitvi zaposlenega giblje med 50 in 90 odstotki njihove zadnje plače. Ciljna stopnja nadomestitve v državah Oecd pa znaša 70 odstotkov zadnje plače. Ali je ta cilj dosegljiv in uresničljiv tudi za Slovenijo?

Odgovor je pravzaprav negativen. V Sloveniji je zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 2000 pri izračunu povprečne plače kot osnove za odmero pokojnine uvedel valorizacijske količnike. Ti so po letu 2003 nižji od 1 (za leto 2008 znaša 0,754). Predvsem zato se javna pokojnina znižuje in bo do konca prehodnega obdobja, kot ga je predvidel omenjeni zakon, padla na vsega 55 odstotkov plače.

Primer: povprečna neto plača v višini 918 evrov bi se v izračunu pokojnine valorizirala z 0,754 in bi valorizirana znašala 692 evrov. Pokojnina za polno delovno dobo znaša 72,5 odstotka valorizirane povprečne plače (v prehodnem obdobju ta znaša 80,5 odstotka). V našem primeru javna pokojnina znaša 692 evrov x 0,725 = 502 evra. Razmerje med povprečno pokojnino in povprečno plačo tako znaša le 55 odstotkov.

Odgovor je le v dodatnih pokojninah

Rešitev tega problema ponuja zgolj program dodatne pokojnine, za katerega pa se je potrebno odločiti kar se da zgodaj v svoji aktivni, zaposlitveni dobi. Le dodatna pokojnina bo višino skupne pokojnine - ob dosedanji povprečni višini premije - povišala na 60 odstotkov plače. Zavarovanci z maksimalno premijo, ki znaša 5,844 odstotka bruto osebnega dohodka (BOD), lahko računajo na skupno pokojnino v višini 65 odstotkov plače. Kar pomeni, da bo ciljno višino stopnje nadomestitve Oecd, to je 70 odstotkov plače, možno doseči le ob dvigu davčne olajšave za dodatno pokojninsko zavarovanje na 7,5 odstotka bruto osebnega dohodka.

V projekciji za leto 2019 za Slovenijo, ki jo predstavljamo v grafu, smo simulirali pričakovano razmerje med pokojnino in plačo. Pri izračunu smo vzeli za osnovo bruto osebni dohodek v višini 1417 evrov, današnjo povprečno premijo zavarovancev Pokojninske družbe A, ki znaša 55 evrov in maksimalno premijo v višini 106 evrov.

Učinkovitost dodatnega pokojninskega zavarovanja

Javne pokojnine se v Sloveniji financirajo iz prispevkov v višini 24,35 odstotka bruto plače (68 odstotkov odhodkov iz blagajne zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ostalo iz državnega proračuna). Ob predpostavki, da proračun pokriva invalidsko zavarovanje in socialne transferje, je primerjalni izračun učinkovitosti javnega in dodatnega pokojninskega zavarovanja tak, kot je prikazan v tabeli.

Pri povprečni neto plači 918 evrov (1.417 evrov bruto) znaša prispevek za javno pokojnino 345 evrov, javna pokojnina po 39 letih (moški 40, ženske 38 let) pa znaša 502 evra. V primeru dodatnega pokojninskega zavarovanja zavarovanec z maksimalno premijo 83 evrov in s pripisanim letnim donosom na zbrana sredstva v višini 2,5 odstotka v 39 letih zbere 63.469 evrov, kar zadošča za dosmrtno rento v višini 278 evrov.

Razmerje med javno pokojnino in prispevkom znaša 1,46, kar je zelo blizu razmerja med številom aktivnih zaposlenih in upokojencev (1,57). Razmerje med dodatno pokojnino in premijo znaša pa znaša 3,37, oziroma kar 2,3-krat več.

Dokladni pokojninski sistem, na katerem temelji javno pokojninsko zavarovanje, je nastal ob bistveno ugodnejšem razmerju med aktivnim in upokojenim prebivalstvom (10:1) in je bil takrat tudi zelo učinkovit. Njegova bistvena prednost je takojšnji učinek, saj se pokojnine tekoče financirajo iz prispevkov.

Dodatna pokojninska zavarovanja (prostovoljna in obvezna) pa delujejo na principu varčevanja. V sedanjih demografskih razmerah so bistveno učinkovitejša od dokladnega sistema že ob doseganju minimalnega realnega donosa. Njihova pomanjkljivost je, da zahtevajo od zaposlenih pripravljenost na dolgoročno obdobje varčevanja (celotno obdobje zaposlitve). Davčna olajšava kljub konzervativni naložbeni politiki skrbi za zelo dobro donosnost tega varčevanja.

Prelomno leto 2011

Skoraj 98 odstotkov zavarovancev Pokojninske družbe A je zavarovano kolektivno preko svojih delodajalcev, ki zanje pretežno ali v celoti vplačujejo premije. Odstotek zaposlenih, ki so v posameznih družbah vključeni v zavarovanje, se giblje med 55 in skoraj 100 odstotki. Nizek odstotek vključenosti dosegajo družbe z obvezno soudeležbo zaposlenih pri financiranju premije. Tudi letošnje akcije v nekaterih podjetjih kažejo, da je pripravljenost zaposlenih za lastno pokojninsko varčevanje zelo nizka. Kar hkrati pomeni, da je predvsem izjemno nizka njihova ozaveščenost glede problema realnega padanja javnih pokojnin in potrebe po lastni skrbi za čas upokojitve.

Ob tem se pojavlja še en problem, ki utegne postati akuten v bližajočem se letu 2011. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, kot tudi pokojninski načrti, ki so zakonu morali slediti, omogočajo zavarovancem izredno prenehanje zavarovanja po 10 letih od vključitve vanj. V tem primeru sledi enkratno izplačilo privarčevanih sredstev pred upokojitvijo, kar pa bo zagotovo izničilo namen izboljšanja pokojnine zaposlenemu. Glede na nizko ozaveščenost in tudi pripravljenost za lastno pokojninsko varčevanje s strani zaposlenih lahko pričakujemo precejšnjo željo po dvigu privarčevanih sredstev, ki bo v primeru trajanja gospodarske krize še večja.

In kaj se bo zgodilo po tem? Še tako slabe javne pokojnine bodo izgubile edini relevantni vir, ki naj bi prihodnjim slovenskim upokojencem, danes rednim ali potencialnim novim udeležencem programa dodatnega pokojninskega zavarovanja, omogočal koliko toliko dostojno življenje tudi po prenehanju aktivne delovne dobe.

Iz priloge Delo FT.