Samski dom: za sobo kar 600 evrov

Društvo Mali princ delavcem SCT že mesec dni vozi topla kosila iz Velenja. Ogoljufan delavec je za delo v Nemčiji dal 500 evrov, Nemčije in denarja ni videl.

Objavljeno
22. februar 2011 11.18
Nejc Gole, gospodarstvo
Nejc Gole, gospodarstvo
Ljubljana – »Fotograf slika bedo, edina lepa stvar je za hrbtom,« je fotografiranje Delovega fotografa pospremil eden od stanovalcev v samskem domu SCT in pokazal na poster razgaljene gospodične, nalepljene na omaro. Za posteljo v tej bedi morajo delavci plačati med 130 in 160 evri na mesec. Ker so v sobi štiri postelje, to na mesec znese približno 600 evrov za sobo. Za sobo, v kateri je prostora le za postelje, mizo, hladilnik in omaro. Okoli mize v sobi so zbrani trije delavci SCT. Na mizi imajo lonec z golažem in polento, štiri (najcenejša) piva blagovne znamke Mercator, sok in nekaj kruha. Nekaj minut pred tem je na dvorišče pred samskim domom na Šmartinski cesti v Ljubljani zapeljal kombi z oznakami propadlega velenjskega gradbinca Vegrada. Stečajna upraviteljica Vegrada Alenka Gril je namreč dobrodelnemu društvu Mali princ posodila kombi, s katerim društvo delavcem vsak dan iz javne kuhinje v Velenju pripelje kosilo. Kot je dejal generalni sekretar Malega princa Igor Kristl, kosila delavcem SCT vozijo mesec dni, prav tako s hrano preskrbujejo Vegradove samske domove v Velenju in Ljubljani. »Hrano bomo vozili toliko časa, dokler jo bodo delavci potrebovali,« je še rekel Kristl.

H kombiju delavci prihajajo z lonci, kozicami, ponvami. Medtem ko je čakal, da napolni svoj lonec, je 30-letni Asmir pojasnil, da mu SCT dolguje decembrsko plačo in regres. Podobno pravijo tudi drugi delavci, ki jim ljubljanski gradbinec dolguje eno ali dve plači, regres, nadure, prispevke. Medtem ko so se ali pa se še bodo številni opeharjeni delavci vrnili domov v Bosno, Asmir namerava ostati v Sloveniji: »V Bosni ni nič lažje, prav tako je težko preživeti. V Sloveniji bom poskusil poiskati delo.«
Delavci pa niso oškodovani zgolj v SCT, ogoljufani so bili tudi drugje. Eden izmed njih, ki ni želel biti imenovan, je povedal, da je bil žrtev Mitje Verlaka, goljufa, ki je od 300 delavcev, večinoma iz Prištine, dobil 365.000 evrov za delovne vizume za delo v Nemčiji. A kaj ko ti delavci Nemčije niso videli. »Mariborskemu podjetju, ki ga je vodil Mitja Verlak, sem dal 500 evrov, on pa bi mi moral priskrbel delo v Nemčiji. Z njim sem sklenil tudi pogodbo, a po tem, ko sem mu dal denar, ga nisem več videl. Po dveh ali treh mesecih sem ga klical, a mi je rekel, naj ga ne motim, da je v tujini,« je pripovedoval naš sogovornik. Ko je ta na mariborskem tožilstvu poizvedoval, ali naj Verlaka toži, so mu menda dejali, da bo za sodne stroške zapravil več denarja, kot mu jih je ukradel Verlak, sodni proces pa bi se lahko vlekel leto ali dve. Izgubil je znesek, enak njegovi plači. »Denarja tako ne bom nikoli več videl. Verlak je bil sicer obsojen, a denar je že zdavnaj izginil,« je dodal.

Njegov tovariš pa je k temu pripomnil: »Samo še to nas drži pokonci,« in pri tem – kot bi nazdravil – dvignil pločevinko piva, z glavo pa pomignil proti posterju, s katerega gola mladenka opazuje bedo delavcev migrantov.