Tiskane izdaje
Glavni cilj strategije EU na področju surovin je zato boj proti izvoznim omejitvam tretjih držav, ki vključujejo izvozne tarife, prepovedi izvoza in izvozne kvote.
Boj za surovine
Države v razvoju z izvoznimi kvotami ščitijo svojo pravico, da same uravnavajo izvoz rudnin, da bi spodbudile svoj ekonomski razvoj, poroča spletni portal Euractiv.
Od izvoznih dajatev so močno odvisne, saj so te eden glavnih virov proračunskih prihodkov. Porabijo jih lahko za spodbujanje lastnega ekonomskega razvoja in konkurenčnosti. Prizadevanja EU za liberalizacijo trgovine s surovinami zato upravičeno dojemajo kot grožnjo lastnemu gospodarstvu.
Do EU je tudi kritična mednarodna nevladna organizacija Oxfam. V politiki EU, ki se uradno zavzema za izboljšanje partnerstva z Afriko, vidi krinko za agresivno diplomatsko in trgovinsko strategijo Unije.Slednja si po njihovem prizadeva za nadaljevanje uveljavljanja ozkih trgovinskih interesov držav članic z malo oziroma brez koristi za države v razvoju. EU si, tako pravijo, želi izpogajati dostop do surovin, ki bi bil zanjo celo ugodnejši kot za lokalna podjetja.
Kitajska rudninska vojnaKako pomembne so surovine, prikaže že pogled v svetovno zgodovino. Dostop do njih je bil na primer glavni razlog za evropsko kolonizacijo Afrike, pravi Mogens Peter Carl, nekdanji generalni direktor v direktoratu evropske komisije za trgovino. Danes po njegovem prepričanju grozi drugačna, trgovinska vojna za surovine.
Zakaj?
Država namreč omejuje izvoz kovin, po drugi strani pa dovoljuje podjetjem na svojem ozemlju, tako kitajskim kot tujim, da jih uporabijo pri izdelavi končnih izdelkov. S tem želi omejiti konkurenčnost Evropske unije in povečati svojo.
Nemška podjeta so celo poročala, da je Kitajska v zameno za dostop do redkih kovin od njih zahtevala povečanje investicij v to državo.
Svetovna trgovinska organizacija ni rešitev
Zaradi takšnega ravnanja Kitajske so se v EU skupaj z ZDA odločili, da proti državi sprožijo postopek pred Svetovno trgovinsko organizacijo (STO).
Uspeh tega dejanja je sicer vprašljiv, saj so v očeh mednarodne skupnosti izvozne omejitve držav v razvoju legitimna posledica njihove bojazni, da bodo v primeru neomejenega izvoza ekonomsko še bolj zaostale za zahodom.
Namestnik generalnega direktorja STO Rufus Yerxa je namreč priznal, da so izvozne omejitve čedalje pomembnejši vzrok za trenja med trgovinskimi partnericami, vendar pa STO nima orodij za regulacijo trgovine s surovinami, saj je bila ustanovljena, da bi odpravljala uvozne in ne izvozne omejitve.
Postopek proti Kitajski bo tako pokazal, kakšne možnosti ima ta organizacija pri reševanju teh vprašanj.
Rešitve je potrebno iskati na evropskem dvorišču
Mogens Peter Carl meni, da osredotočanje na odpravo trgovinskih omejitev rešuje le kratkoročne težave. Za dolgoročne rešitve bi se morali osredotočiti na raziskovanje in pridobivanje novih virov rudnin, predvsem pa na zbiranje odpadkov, recikliranje in razvijanje nadomestkov za kovine v sami EU.
