Tiskane izdaje
Ljubljana - V šentviški sagi se po mnenju vodilnih v Darsu in prometnega ministra Radovana Žerjava megla dviguje in pogled jasni. To naj bi pomenilo, da je že bolj jasno, kdo je v celotni zgodbi z odpadanjem protipožarnega ometa v 24 let stari galeriji pod gorenjsko železnico odgovoren in kriv. Po mnenju predsednika uprave Darsa Tomislava Nemca kar celoten trikotnik projektant-izvajalec-nadzor. A vse le ni tako razjasnjeno, kot menita Žerjav in Nemec. Vprašanj je namreč še veliko, svoj del krivde pa najbrž nosita tudi omenjena moža.
Seveda je treba priti do dna temeljnemu vprašanju - kdo in zakaj je slabo izvedel protipožarni omet? Vsi doslej znani podatki naj bi nakazovali na krivdo britanskega podizvajalca, podjetja Ceramicoat. Zadnje za Delo še ni povedalo ničesar, češ da so vsi odgovorni na dopustu, za nekatere druge medije pa naj bi krivdo zavrnilo. A dokler ne slišimo podrobnega britanskega pojasnila, kaj in kako so marca in aprila počeli v šentviški predorski galeriji, slika ni posebej jasna. Vemo pa, da je bilo že konec aprila jasno, da je nekaj narobe. A morda so po ugotovitvi, da omet ponekod ne drži dobro, tudi mislili, da so zadevo popravili in da z ometom ne bo več težav. Potem bi bil to dejansko le še eden od dogodkov na gradbišču, za katerega ne bi javnost nikoli izvedela. A tokrat se je pokazalo, da je bil ta dogodek pomembnejši, kot so očitno aprila ocenili vsi vpleteni.
Četudi bi lahko krivdo omejili samo na izvajalca protipožarne zaščite, pa ima celotna zgodba še toliko drugih vidikov, da malokdo lahko ubeži svojemu delu odgovornosti. Po prvem kupčku ometa na cesti ni nihče niti omenil aprilskih dogodkov. Kot da bi nesreča na dan odprtja predora vse po vrsti presenetila. Še posebno naročnik predora bi tu moral pomesti pred svojim pragom. Njegovi ljudje, morda ne v samem vrhu, so za sanacijo zaščite vedeli. Zakaj informacija, ki bi zanesljivo pomenila drugačno odločanje, kot smo mu bili priča v začetku julija, ni prišla do uprave - če verjamemo, da res ni -, je težko razložiti. Še manj naj bi o tem vedel prometni minister, ki je tako glasno zagovarjal odprtje predora pred poletno turistično sezono. Prav tako ni povsem jasno, zakaj takrat na aprilske težave ni opozoril projektant ali nadzornik.
Kot rečeno, to ni samo zgodba o slabo narejenem ometu. Je tudi zgodba o meglenih poslih in pogodbah, o mešetarjenju z uradnimi listinami in še čem. Znano je, da protipožarne zaščite v stari galeriji v prvotnem projektu ni bilo, a jo je predstavnik Zavoda za gradbeništvo predlagal po sprejetju evropske direktive leta 2006, po kateri bi ta zaščita postala nujna leta 2014 (ali pa vsaj leta 2019, če bi Slovenijo prišteli med države z nesorazmerno veliko predori). Razmišljanje, da je zaščito laže dodati med gradnjo, kot pa pozneje zapirati predor in izvajati dodatna dela, je logično. A po drugi strani naj bi Dars vse skupaj izvedel nekoliko po domače. Protipožarno zaščito naj bi umestil v sanacijo stare galerije, da mu ni bilo treba pridobivati gradbenega dovoljenja in objaviti novega javnega razpisa, temveč je vse skupaj umestil v eno od pogodb (za priključne cevi v predor) z že izbranim izvajalcem, podjetjem SCT. In kot se je izkazalo, to ni bilo ne prvič ne zadnjič, da je Dars po svoje interpretiral, katere papirje potrebuje in katerih ne. Predor namreč ob odprtju ni imel niti začasnega uporabnega dovoljenja, Dars ga je pridobil šele štiri dni pozneje. Medtem pa približno dvajset drugih avtocestnih odsekov že leta obratuje zgolj z začasnim uporabnim dovoljenjem. Pri vsem tem se uprava Darsa zanesljivo ne more izogniti svojemu delu krivde.
Morda bi imeli več sreče, če ne bi privolili v spremembo zaščite. Namesto prvotno predvidenih silikatnih plošč so odobrili protipožarni omet. Resda šele potem, ko sta privolila tudi projektant in nadzornik. A eden od razlogov je bil časovni prihranek, saj bi bilo na plošče treba čakati kar nekaj časa, pa tudi njihovo pritrjevanje bi najbrž trajalo. Predor pa je moral biti končan do konca junija, tako je zahteval minister, in omet se je zdel boljša izbira. Zdaj sicer vsi vpleteni trdijo, da bi znova odločili enako, dejstvo pa je, da so bili roki po podpisu pogodbe o teh zaključnih delih v predoru, ki se je zgodil 22. novembra lani, kratki. Seveda so jih prej že nekajkrat raztegnili, zato morda ne bi bilo nič narobe, če bi jih še enkrat.
Lahko pa se strinjamo z ministrom Žerjavom, da je šentviški predor zgled, kako se projekti ne vodijo. Kdor koli bo nasledil Žerjava in Nemca bo torej moral resnično poskrbeti, da bodo vsi vpleteni delali kakovostno in v dogovorjenih časovnih in denarnih okvirih in da bodo za slabo opravljeno delo tudi odgovarjali. Dars pa bo tudi v svojem notranjem ustroju moral kaj spremeniti.
Več v ponedeljkovi prilogi Delo FT
