Si je »mravljica« naložila preveliko breme?

Ljubljana - »Rešitelj« Industrije usnja Vrhnika v stečaju, družba Solidarnost oziroma njen lastnik Jernej Štuhec, ni dobil v podpis predpogodbe za odkup celotnega IUV, s katero bi po njegovem lažje prepričeval banke, ministrstvo za gospodarstvo in vlado, da je vrhniško tovarno smiselno obuditi v življenje. Stečajna upraviteljica Nataša Gibičar Toš je dejala, da mora najprej nakazati kupnino, šele potem lahko dobi pogodbo in prevzame proizvodnjo.

 

Kot smo že poročali, je Solidarnost, d. o. o., katere edini lastnik je Jernej Štuhec, za stroje, opremo in vse stavbe na Vrhniki v zavezujoči ponudbi ponudila 9,2 milijona, z davkom dobrih 11 milijonov evrov. Solidarnost je tudi zaprosila za prevzem IUV do 5. oktobra, da bo razmere v podjetju lahko preverila, poleg tega bi rada z nekdanjimi delavci organizirala pripravo dela podjetja za obratovanje in uredila pogodbena razmerja z dobavitelji energentov ter opravila poskusno obratovanje. »Ta namera začetka obratovanja je potrebna zaradi ohranitve tehnoloških procesov in opreme pred prihajajočo zimo, da ne nastanejo poškodbe,« je Jernej Štuhec zapisal v ponudbi.

 

»Treba je opraviti še pogovore o sprejemljivosti ponudbe z upniki, ki imajo ločitvene dogovore. Po tem je ponudba lahko sprejeta, pred plačilom kupnine, pa strojev in stavb tako ne izročamo,« pravi odvetnica Nataša Gibičar Toš.

 

Pomoč države?

 

Štuhec je zadovoljen, da je ustavil vsaj prvi krog razprodaje IUV po kosih, kar je bilo pričakovati na dražbi 1. oktobra. Na vprašanje, od kje namerava zagotoviti denar za odkup IUV, je odgovoril, da sploh ne gre za denar. »Upam, da bo družba razumela, da je treba IUV ohraniti. Mrtveca ne morem iz groba potegniti sam, potrebna je širša skupnost. To je edina tovarna, kjer je vsa proizvodnja zelo kakovostnega usnja pod eno streho v Evropi. Namesto smrti kraja je to lahko cilj turistov, ki bi si želeli videti tradicionalno proizvodnjo usnja,« pravi Štuhec.

 

Kot argument, da je sodelovanje bank, ministrstva za gospodarstvo in vlade smiselno, Štuhec navaja, da bodo obveznosti države do delavcev razprodanega IUV enake kot vložek v oživitev proizvodnje. »Kar sem naredil ni nobena umetnost. Je samo poskus prepričati vlado, da je že samo zaradi premoženja IUV, še bolj pa zaradi znanja nekdanjih zaposlenih, proizvodnjo vredno ohraniti,« poudarja Štuhec. Lastništvo novega IUV z 200 zaposlenimi ga, kot pravi, še najmanj zanima.

 

Nataša Gibičar Toš se z argumenti povsem strinja, a dvomi v uspeh. »Še v času prizadevanj za prisilno poravnavo smo hodili od Poncija do Pilata, pa ni IUV nikogar zanimal, niti ministrstva za gospodarstvo. V družbeno odgovornost tako ne verjamem več najbolj,« pravi stečajna upraviteljica.

Več v torkovi tiskani izdaji Dela!