Siemensov nauk

To je bil za nas nauk, je prvi človek Siemensa Peter Löscher včeraj pred predstavniki tujega tiska v Berlinu ocenil sporočilo velikega korupcijskega škandala, ki je družbo z več kakor 400.000 zaposlenimi v 190 državah pretresal zadnji dve leti. Zlasti v manj razvitem svetu (bogati seveda niso izjema) velja podkupovanje pri kandidiranju za milijonska naročila v energetiki, infrastrukturi ali telekomunikacijah za skorajda običajno in v očeh podjetij legitimno prakso, a razkritje v Siemensu je pokazalo, da je obstajal pravi sistem črnih blagajn, iz katerih so polnili žepe državnih uradnikov in drugih, ki so odločali o naročilih. Vedenje o kriminalnih kupčijah gotovo ni bilo omejeno le na nižje ravni podjetja, ampak so o mreži veliko vedeli v nadstropjih, kjer v pisarnah sedijo šefi. Ugledno podjetje z več kakor 160 leti tradicije je postalo primer sistematičnega kriminalnega ravnanja, izbruhnil je največji nemški škandal podkupovanja.

Nemški velikan s 72 milijardami evrov prodaje lani je z ameriškimi in nemškimi pravosodnimi organi sklenil sporazum, po katerem je priznal krivdo in bo plačal skupno okoli milijarde evrov kazni. Pri odrejanju višine kazni so bili upoštevani dobički, ustvarjeni s podkupovanjem. Čeprav ne manjka znamenj, da vse razsežnosti hobotnice še niso obdelane in da bi »čiste roke« Siemensa utegnile zahtevati še kakšno žrtev, so v Siemensu prepričani, da je najhujše za njimi. »Usmerjen sem v prihodnost,« je odločno izjavil v Beljaku rojeni Löscher, ko je moral odgovarjati na vprašanja o najbolj črnem poglavju v zgodovini podjetja. To ni škodovalo le Siemensu, ampak je z drugimi škandali (denimo davčnimi utajami menedžerjev) načenjalo ugled Deutschland AG in zaupanje ljudi v model socialnega tržnega gospodarstva.

 

Pravi nauk zgodbe o Siemensu je hitrost, s katero se je podjetje spoprijelo z velikim škandalom, sodelovanje z oblastmi in postavljanje strukture podjetja na glavo, da so prišle na dan vse razsežnosti. Za notranjo preiskavo in razčiščevanje so plačali milijardni znesek. V velikih korupcijskih škandalih ponavadi mine do sodnega epiloga veliko več časa ali pa stvari ostanejo bolj ali manj nerazčiščene. Če bo razplet v skladu s pričakovanjem vodstva ugoden, bo Siemens postal primer za uspešno urejanje stvari pod lastno streho. Nezakonito ravnanje, ki je v dolgih letih postalo »kultura« poslovanja, naj bi postalo le boleča zgodovina. V dnevniku Süddeutsche Zeitung so ugotavljali, da je med drugim zmagala pravna kultura v Nemčiji, saj sodna dokumentacija v primeru Siemens dokazuje sistem netransparentnosti, trikov in kriminalnega ravnanja. »Nihče ne more biti nad zakonom, nobeno podjetje in noben menedžer. To mora biti, najpozneje po aferi Siemens, jasno vsakemu poslovnežu«, je zapisal münchenski časnik.

 

Po milijardni škodi (nekdanje vodstvo na čelu z dolgoletnim prvim človekom in poznejšim predsednikom nadzornega sveta Heinrichom von Piererejem tožijo za odškodnine), zapravljenem ugledu in izgubljenem času, ki so ga porabili za urejanje zadev, se morajo spoprijeti z izzivi, ki čakajo vsa velika podjetja. Čeprav svet pada v globalno recesijo, imajo Siemensu krizo obravnavajo predvsem za veliko priložnost, saj so na neugodne okoliščine pripravljeni bolje kakor manjši tekmeci. Tako lahko, denimo, glasno napovedujejo, da prihodnje let zagotovo ne bodo odpuščali zaposlenih. Vsekakor pa so takšne optimistične napovedi med izjemami. Navsezadnje je ozračje v nemškem gospodarstvu po ugotovitvah inštituta najslabše po naftni krizi na začetku osemdesetih let. Zato se »leto zategovanja pas« Nemčiji, razumljivo, ne bo ognilo.