Tiskane izdaje
Ljubljana - Tomaž Berginc, direktor največjega slovenskega internetnega ponudnika Siola, se je odločil, da na vprašanja Delovih novinarjev ne bo več odgovarjal. Zakaj? Ker o Siolu zadnje čase pišemo izrazito pristransko – kritiziramo partnerski model internetnega dostopa, njihovo ponudbo triple play »zmerjamo« s polizdelkom, namesto o tisočih novih naročnikih adsl pa raje pišemo o nevšečnostih modrega paketa in se radujemo prihodu novega telekomunikacijskega operaterja T-2. Še huje: o Siolu pišemo kar vsi novinarji povprek in ne le tisti, s katerimi so Siolovci pripravljeni deliti informacije. Berginčevo razmišljanje o novinarskem delu, ki v Sloveniji sploh ni osamljeno, lahko povzamemo v treh točkah.
Prvič: novica o podjetju (ali državni ustanovi), ki jo je treba prebrati v časopisu, je tisto, kar ustvarijo oddelki za odnose z javnostjo in je povedano na tiskovni konferenci.
Drugič: kritične članke pišejo zlonamerni, pristranski ali celo podkupljeni novinarji.
Tretjič: mediji so namenjeni temu, da z njimi posredujemo svoja komercialna (ali politična) sporočila morebitnim kupcem. Z njegovimi pogledi se žal strinjajo številni politiki in upravitelji medijskih hiš. Tudi naše.
Na uredništvu informacijske tehnologije smo prepričani, da je bralec, za katerega pišemo, predvsem državljan, ki želi biti obveščen o dogajanju v svojem okolju, in ne potrošnik, ki mu pod krinko novinarskih besedil prodajamo izdelke ali storitve. Na Siolu lahko mirno verjamejo, da je povečanje števila njihovih naročnikov novica. Prav tako utegnejo biti na Mobitelu ali Simobilu trdno prepričani, da je njihova najnovejša jesenska naročniška akcija tako neprekosljiva in uporabniku prijazna, da si zasluži novinarsko objavo v osrednjem slovenskem dnevnem časopisu. S tem ni nič narobe, dokler na njihovo logiko ne pristanemo novinarji. Takrat meje med oglaševanjem in novinarstvom ni več mogoče postaviti.
Stara modrost raziskovalnega novinarstva pravi, da je novica tisto, kar si nekdo prizadeva prikriti. Če želimo slovenski novinarji, ki poročamo o dogajanjih na področju telekomunikacij in informacijske tehnologije, slediti tej definiciji, nam zgodb še dolgo ne bo zmanjkalo.
Ugotoviti moramo, katere podatke o nas shranjujejo telekomunikacijski operaterji, kako nas nadzoruje država in kaj vse se nahaja v naših digitalnih dosjejih, ki jih pridno sestavljajo trgovci in oglaševalci. Pozorni moramo biti na družbene vplive novih tehnologij ter opazovati, kako mobilna telefonija in internet vplivata na odraščanje mladostnikov in raztegujeta naš delovni čas.
Spraševati se moramo, koliko je zares vreden Telekom Slovenije ter spremljati, kdo ga bo kupil in kam bodo morda poniknile provizije. Razkrivati moramo podjetja z enim zaposlenim, ki brez jasnih meril trgujejo z optično infrastrukturo v državni lasti in pozorno spremljati, katera podjetja bodo začela zmagovati na javnih razpisih. Še vedno ne vemo, koliko stane državna informatika, zakaj nikakor ne zaživi elektronsko poslovanje med državo in podjetji in kako bodo pristojni izboljšali skromno uporabo novih tehnologij v izobraževanju. Nimamo podatka, ali ima država predvidena zadostna sredstva, če izgubi pravni boj z Vego in jo zaradi številnih nepravilnosti na trgu telekomunikacij kaznuje evropska komisija. Ne predstavljamo si poklicne poti slovenskega informatika, svetovne primerljivosti njegovega znanja in usode, ki ga bo doletela čez deset let, ko v Sloveniji ne bo več podjetij z lastnim razvojem in bodo njegovo delo prevzemali slovaški inženirji.
Zelo dobro se zavedamo, da bodo zaradi takih in podobnih zgodb, kot je bila Siolova, še naprej zvonili telefoni medijskih lastnikov, njihovi prodajalci oglasnega prostora pa bodo rohneli, da »novinarji nimajo prav nobenega občutka za biznis«. Na uredništvu informacijske tehnologije smo na tovrstno »pomanjkanje občutka za biznis« ponosni in ga bomo poskušali ohranjati še naprej. Dokler nam tega ne preprečijo. Tržniki.
Preberite v sredini tiskani izdaji Dela.
