Sir Howard Davies, ugledna postranska žrtev libijskih zvez

Zaradi sprememb v Libiji padajo tudi postranske žrtve – ena od takih je gotovo Sir Howard Davies, ki je ob velikem medijskem odmevu ta teden po osmih letih službovanja odstopil kot direktor mednarodno zelo uveljavljene londonske univerze London School of Economics (LSE).

Objavljeno
05. marec 2011 00.18
Z. R.
Z. R.
Razlog za odstop: njegove zveze z libijskim voditeljem Moamerjem Gadafijem, še bolj pa njegovo prijateljstvo s polkovnikovim sinom Saifom Gadafijem, ki je pred nekaj leti doštudiral na tej šoli, sodeloval pa je tudi kot svetovalec pri nekaterih libijskih poslovnih projektih.

Sir Howard Davies je danes za BBC izjavil, da je reputacija šole zaradi tega zelo prizadeta in da mora sam prevzeti odgovornost za to. Pri tem je omenil tudi odgovornost za neprimerno odločitev, da šola za svoje raziskave sprejme 300.000 funtov vredno podporo sklada, ki ga vodi Gadafijev sin Saif, nekdanji študent te ustanove. Svet šole je že ustanovil neodvisno komisijo pod vodstvom nekdanjega predsednika sveta lorda Woolfa, ki naj prouči njene povezave z Libijo, predvsem pa določi, kako naj bi v prihodnje ravnali s takšnimi podporami.
Na LSE so pred kratkim že začeli preiskovati tudi obtožbe, da je leta 2008 nagrajeni doktorat Saifa Gadafija v bistvu plagiat.

Davies je priznal dve bistveni »napaki v presoji«: prva je bila že ta, da je sploh svetoval sprejem donacije sklada Saifa Gadafija, prav tako je bila napaka tudi njegov obisk Libije v funkciji svetovalca režimu pri finančnih reformah. Za BBC je povedal, da je odstop ponudil že v nedeljo, vendar so ga prosili, naj prošnjo umakne, toda »bolj kot sem o tem razmišljal, teže sem lahko opravičeval obe napaki, vsakdo pa mora pač sam razmisliti in sprejemati posledice«. Sicer pa meni, da si bo ustanova opomogla, temu pa njegov odstop lahko samo še pomaga, saj gre za pomembno britansko institucijo, poudarja zelo samokritični Howard Davies.

Nekateri pa so tudi v tem primeru nekoliko bolj kritični in menijo, da je direktorja pač ujelo neskladje v standardih ravnanja. To na primer poudarja profesor Colin Talbot s poslovne šole v Manchestru, ki je prav tako nekajkrat predaval na tečajih LSE v Libiji: »Nekaj britanskih podjetij je še pred kratkim veselo prodajalo orožje Libiji, tam je tudi BP s svojimi naftnimi vrtinami, pa še nihče ne poziva k odstopu njihovih direktorjev, medtem ko LSE zaradi nekaterih minornih izobraževalnih in raziskovalnih aktivnosti zdaj preživlja pravo travmo.«

V Guardianovem blogu Politics je Michael White zelo jasno zapisal, da ta odstop sicer lahko vzbudi močan vtis, toda v bistvu tudi zakriva druge neprijetne zadeve. »Vsi smo namreč dobro vedeli, kako zloben da je Gadafi, toda Britanija je že vse moje življenje kljub temu tudi na njegov račun prodajala družinsko srebrnino – ki vključuje naš težko pridobljen ugled – in pomagala v Libiji poglabljati revščino. Tako se lahko včasih sami sebi zdimo popolni hipokriti. Vsakdo je lahko namreč res impresioniran zaradi dejanja Howarda Daviesa in njegovih povezav z Libijo, saj dandanašnji ni veliko podobnih med nami. Toda zakaj smo sploh presenečeni? Se je samo LSE znašla v tako neprijetnem primežu? Ne le med britanskimi univerzami, temveč tudi drugimi institucijami. Kaj bo naredil Oxford, kaj še številni drugi s podobnimi povezavami? Fleet Street bo v prihodnjih tednih zagotovo marsikoga od teh še pogosto omenjal. Toda kaj lahko rečemo tudi o posameznih medijih, pogosto vodenimi z ljudmi, podobnimi Murdochu, pa o nekaterih bankah?«

Sir Howard Davies je bil pred tem vodja britanskega finančnega nadzornega organa (FSA) in namestnik guvernerja britanske centralne banke.