Šivali so, parali, pa tudi rezali …

Mož je ženi priskrbel tablete za živce, on namesto po njih tu in tam seže po pijači. Njun sosed je bil včeraj spet pri zdravniku. Po sedemintridesetih letih sedenja za šivalnim strojem ima uničeno hrbtenico.

Objavljeno
24. oktober 2009 22.50
Mateja Kotnik
Mateja Kotnik
Zapeljali smo v gosto meglo. Čez reko Muro pri Vučji vasi smo napredovali po polžje v koloni. »Samo da se ne ustavimo,« me je prešinilo sredi najdaljšega slovenskega cestnega mostu, za katerega je družba za avtoceste šele pred kratkim priznala, da se je povesil bolj, kot so predvideli. Najprej za štiri centimetre, v štirih letih še toliko. Povesili so se tudi obrazi na stotine Prekmurcev, ki so, potem ko so izgubili delo v nekoč velikem in uspešnem tekstilnem gigantu, obupani in razočarani ostali vsak s svojo zgodbo za štirimi stenami svojih domov. Redkim odpirajo. Težko pogledajo v oči. Še teže govorijo o tem, kaj se jim je zgodilo. V cestni most čez Muro bodo kmalu vgradili še več jeklenih kablov. Ljudje pa ... Mož je ženi priskrbel tablete za živce, on namesto po njih tu in tam seže po pijači. Njun sosed je bil včeraj spet pri zdravniku. Po sedemintridesetih letih sedenja za šivalnim strojem ima uničeno hrbtenico.

Nada je bila stara enaindvajset, Jože tri leta več, ko sta se na isti dan zaposlila v tovarni. »Takrat še nisva bila poročena. Najprej sva se tri mesece usposabljala v Murinem učnem centru, nato sva uspešno opravila trimesečno poskusno delo. Zaradi zaposlitve v tovarni sem pustil slabše plačano sezonsko delo v sosednji Avstriji. Nisva zaslužila veliko, a je bilo dovolj, da smo spodobno živeli,« se spominja Jože Horvat, ki je službo v Muri izgubil po sedemintridesetih letih delovne dobe. Z ženo Nado, ki je v Muri šivala štiriintrideset let, sta ostala brez zaposlitve na isti dan. Minuli torek sta bila na območni enoti Rdečega križa v Murski Soboti v skupini prvih tristo »murašev«, ki so jih pozvali, naj pridejo po pakete s hrano. Dva dni pozneje sta prav tako med prvimi dvignila delovni knjižici in se prijavila na zavodu za zaposlovanje.

»Nisva več zdrava. Drugače bi se že znašla. Nada je bila operirana na desni rami, sam imam uničeno hrbtenico. Izračunajte! Vsak dan sem privzdignil kakšnih 500 moških suknjičev. To pomeni med deset in enajst tisoč na mesec. Če to pomnožite z dvanajst in štiriintrideset ...« Horvatova doma pridelata nekaj pšenice in pečeta kruh. »Zadnjič sem hotel pšenico zamenjati za moko. Pa so mi rekli, da moram za sto kilogramov moke pripeljati 504 kilograme pšenice! Naveličan sem, da nam vedno drugi krojijo usodo, narekujejo cene, določajo to in ono ...« je rekel Jože, ogorčen, ker za delavce vedno zmanjka, za direktorje, ki so prihajali in odhajali kot po tekočem traku, pa je bilo vedno dovolj denarja. »Nekaj mesecev bomo že zdržali. Zadnjo plačo smo sicer dobili avgusta, a na računu imam nekaj prihrankov. Ravno toliko, da nisem dobil enkratne denarne pomoči. Ni pošteno. Drugi so zapravili. Kupili so nove avtomobile, z ženo pa še vedno voziva petnajst let starega. Najbolj od vsega me boli, da so nas brez vsega kot potepuške pse nagnali iz tovarne.«

Štiristo gumbov na dan

»Črni, rdeči, modri ... Nekateri majhni, drugi veliki. Nešteto jih je bilo. Ja, od začetka sem res sanjala o njih. Pa ne dolgo,« je rekla 38-letna Darja Zver, ki je v Muri na dan prišila približno 400 gumbov. Tako je bilo dvaindvajset let in štiri mesece. V tovarno je prišla stara šestnajst let, potem ko je končala dveletno šolanje in si pridobila naziv pomočnik tekstilnega konfekcionarja. »Čeprav sem bila mladoletna, sem delala tudi ponoči. Spomnim se, da so prišli vprašat očeta, ali dovoli ...«

Njen mož je prišel v podjetje še mlajši. Štel jih je komaj petnajst, ko je prvič prijel za likalnik. »Vse je bilo tako lepo,« je rekla s skoraj nostalgičnim glasom, nato so se ji orosile oči. »Zdaj doma vsi jokajo. Najbolj babica in mama ... Obe sta si v Muri prislužili pokojnino.« Darja živi z možem v bližini tovarne. Hočeš nočeš jo gledata s kuhinjskega okna. »Mož bi šel takoj nazaj, če ga bi poklicali, jaz ne grem več nikoli. Šele zdaj vidim, kako naporno je bilo, kakšni so bili odnosi med zaposlenimi in nadrejenimi. Koliko je bilo poniževanja. Najprej so rekli, naj zašijemo tako in s tem sukancem, ko je bilo delo končano, so si premislili. In smo parale. Ničesar me ni strah. Ne bom se pustila. Ne bom se zaprla v stanovanje. Iščem delo, a nočem se zaleteti. Še eno razočaranje bi težko prenesla,« je rekla Darja, ki se ji na obrazu vidi, da jo je življenje težko preizkušalo. »Od vsega, kar se mi je zgodilo, sem postala le še močnejša,« je odgovorila.

Težko razume, da je na Murinem pogorišču ostalo »zdravo jedro« in da so del njega delavci, ki se vozijo v Mursko Soboto iz Ljutomera, Lendave ... »Kaj smo potem mi? Smeti?« Prepričana je, da so za nastale razmere soodgovorne tudi delavke. »Samo denar. Samo to so videle. In tiste njihove mehiške limonade in igla na šivalnem stroju. To je bil njihov svet. To je bilo vse, kar jih je zanimalo,« je rekla Darja. Morda bo za nekaj časa natakarica. Toliko, da z možem premostita najhujše in pomagata sinu, ki študira v Mariboru. »Žalosten je zaradi naju, pa tudi zaradi tega, ker smo za 60 evrov presegli cenzus in ni dobil republiške štipendije.«

Več v NeDelu