Škodljiva hrana tudi na naših krožnikih

Ljubljana – Genska tehnologija in proizvodnja gensko spremenjenih semen opazno spreminjata svetovno kmetijstvo. Tako je večina pridelane soje iz Južne Amerike (pa tudi Severna po zaslugi vplivnega Monsanta ne zaostaja) gensko spremenjene. Podobno je s koruzo. To sta za svetovno živinorejo ključni sestavini krme oziroma krmnih mešanic. S svojimi gensko spremenjenimi semeni se podjetje prikazuje kot rešitelj sveta pred lakoto in zamolči, da se z njimi povečuje uporaba pesticidov, ki so patentirani tako kot semena, njihovi proizvajalci pa so ista podjetja, ki razvijajo gensko spremenjene organizme (GSO).

Neškodljivost GSO ni bila nikoli dokazana, prej nasprotno, vrsta raziskav na živalih je že pokazala na morebitna tveganja. V Italiji, denimo, so raziskovalci ugotovili, da je uživanje gensko spremenjene soje pri miših povzročilo spremembe v jedrih jetrnih celic. Leta 2007 je francoska raziskava, ki jo je opravil odbor za neodvisne raziskave in informiranje o genskem inženiringu, pokazala, da so pri podganah, ki so jih tri mesece hranili s koruzo iz Monsantove zbirke gensko spremenjenih semen MON863, nastale nepravilnosti v jetrih, ledvicah in krvi, ki bi lahko bile posledica uživanja. Zaradi takšnih tveganj bi morale vse države uvesti načelo previdnosti in zavrniti možnost prostega gojenja GSO.

Čeprav v Evropi ni posebnega navdušenja za odpiranje vrat pridelavi poljščin GSO in sploh tako pridelani hrani, se vendarle daljša seznam dovoljene uporabe. Vsa živila in krma, ki vsebujejo več kot 0,9 odstotka že odobrene rastline GSO, morajo biti označena kot »gensko spremenjena«. Dovoljena vsebnost je posledica političnega kompromisa v EU. Tako je, tudi če si tega ne želimo, gensko spremenjena hrana posredno prišla tudi na naše krožnike.

Gensko nespremenjeno 
je dražje

V Sloveniji zaradi upadanja lastne pridelave hrane (pa še zanjo je nujno dokupovanje surovin na odprtem trgu) nismo izjema. Če že, pa je tudi zato pridelano in dano na trg dražje. Ne da bi delali reklamo posameznim proizvajalcem, je le prav poudariti, da imamo tudi take, ki še vztrajajo pri čisti, z GSO »neokuženi« pridelavi. Zato kupujejo sojo, ki je dražja, denimo. In jo še bodo, dokler bo mogoče, dokler bo taka »čista« surovina še sploh dostopna, kot je zatrdil prvi človek ptujske Perutnine Roman Glaser.

Glavni svetovni proizvajalci in izvozniki surovin GSO za krmo in same krme so ZDA, Brazilija in Argentina, kjer večinoma gojijo le gensko spremenjene poljščine, namenjene prehrani živali za pre skrbo trga z mesom, jajci, mlekom. Tako so z globalnim trgom, na katerem se preskrbujejo živilskopredelovalna podjetja, GSO precej zahrbtno postali del naše prehrane.

Eden redkih sogovornikov iz vrst znanstvenikov, a ne iz stroke, neposredno povezane z gensko tehnologijo, marveč s področja proučevanja ekoloških vplivov uvajanja različnih tehnologij, ki nasprotuje razvoju in uvajanju gensko spremenjenih rastlin, je prof. dr. Gregor Radonjič, predstojnik Katedre za tehnologijo na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru. Po njegovih besedah nobeno uvajanje tehnologije v zgodovini ni tako razdelilo stroke in tako intenzivno rekrutiralo civilne družbe kot prav tehnologija gensko modificirane hrane. Vendar poudarja, da javno mnenje trenutno nasprotuje predvsem tistemu delu genskega inženiringa, ki je povezan s pridelavo oziroma proizvodnjo hrane, ne pa tudi uporabi te tehnologije za medicinske ali farmacevtske namene.

Koga motijo 
neodvisne študije?

»S tem se spreminja tudi vloga znanosti v družbi,« meni prof. Radonjič in pojasnjuje: »Ta je od prve industrijske revolucije jedla znanosti iz rok in neangažirano spremljala uvajanje tehnoloških dosežkov, na primer azbesta, pesticidov, osvinčenega bencina, freonov in ftalatov, ki so imeli krasne tehnične lastnosti in ogromen ekonomski potencial ter eno skupno značilnost: njihovo škodljivo delovanje za okolje in zdravje se je pokazalo šele po daljšem času. Seveda se ne čudimo, da se je zdaj ta ‘upor proti znanosti’ zgodil prav na področju pridelave hrane. Razlika med omenjenimi proizvodi in gensko spremenjeno hrano je ta, da v času njihovega razvoja ni bilo indicev o njihovem škodljivem delovanju, za gensko spremenjeno hrano pa obstaja dovolj rezultatov, ki nakazujejo, da nekaj ni v redu bodisi z zdravjem testnih živali bodisi z eksplozijo superplevelov na poljih in posledično intenzivnejšo uporabo agrokemičnih sredstev ali pa s slabšimi letinami. Pri tem pa vseh interakcij v ekosistemih sploh ne znamo napovedovati. V postopku odobravanja gensko spremenjenih organizmov za trg pa ocenjujejo to, kar je znano glede na trenutno znanje znanosti.«

Dr. Radonjič nato navaja članek, objavljen pred dobrim letom v vplivni znanstveni reviji, ki opozarja na problem preprečevanja neodvisnih znanstvenih raziskav s semeni multinacionalk. »Objave raziskav so možne le s privolitvijo korporacij, so opozorili v omenjeni reviji in izrazili mnenje, da je na žalost nemogoče potrditi, ali se gensko spremenjene rastline res obnašajo tako, kot jih oglašujejo. Medtem ko lahko potrošni ška združenja brez težav testirajo in primerjajo v svojih raziskavah tako rekoč vse vrste izdelkov in jih tudi javno objavljajo, pa z gensko spremenjeno hrano to ni mogoče. Ključno vprašanje je, zakaj tega ne dovolijo, saj bi z neodvisnimi raziskavami njihovih 'neoporečnih' produktov dokončno zmanjšali vsaj nekaj dvomov o gensko spremenjeni hrani, kar bi bilo seveda v prid proizvajalcem.«

S tem v zvezi dr. Radonjič opozarja še na problem prisvajanja pravice do patentiranja življenja, ki ga je ustvarila narava. »Če je patentna logika razumljiva pri tehničnih napravah, pa je sprevržena v primeru živih bitij. Zamenjaš gen in že si lastiš celotno seme, zatem pa še celotno rastlino ali žival. Ni sporno patentirati nove metode v biotehnologiji, sporno pa je prilastiti si celoten organizem.«

Prvi del članka o gensko spremenjeni hrani lahko preberete tukaj.