Skrb ali lažni preplah

Ali najem 62.5 milijona evrov visokega kredita, za kolikor se je zadolžila Zavarovalnica Triglav, pomeni predvsem poslovno potezo, ki je v težkih finančnih časih bolj smiselna kakor pa poceni razprodaje?

Objavljeno
21. oktober 2008 19.57
Silva Čeh
Silva Čeh
Triglav se je zadolžil, najel 62,5 milijona evrov visok kredit. Kaj to pomeni? Ali predvsem poslovno potezo, ki je v težkih finančnih časih za tiste, ki si jo lahko privoščijo, bolj smiselna kakor pa poceni razprodaje? Kaj Triglavov najem posojila sproža? Ali res izostanek obveščanja na Seonetu kot javne borzne družbe ali pa še to ne? Jasnih odgovorov na ta vprašanja še ni in možnosti, da je najem kredita dobra poslovna poteza ali pa ni, so videti enake, kakor tudi tiste, da je šlo za kršitev neobveščanja delničarjev na borznem Seonetu ali pa da tega sploh ni bilo.

V Triglavu so najeli kredit, vreden 62,5 milijarde evrov. Andrej Kocič, predsednik uprave Triglava, trdi, da je z najemom vse v najlepšem redu in da si Triglav kot mogočna finančna inštitucija - ki ima skoraj 140 milijonov evrov bančnih depozitov, njegove rezervacije, kakor povedo drugi, pa za nekaj sto milijonov presegajo milijardo evrov - takšen kredit preprosto lahko privošči.

 

Zakaj ga sploh potrebuje? Ali ima kljub silnim milijonom težave pri povečanem izplačevanju škod? Ima težave s solventnostjo, ki je skoraj uničila AIG, največjo svetovno zavarovalnico, če je pred bridkim koncem ne bi rešila država z večdesetmilijardno finančno injekcijo? Ali pa izgube, kakršne pestijo nizozemsko zavarovalniško velikanko ING, ki jo je včeraj(v ponedeljek) reševala nizozemska vlada z desetmilijardnim evrskim vložkom.

 

Triglav menda ne pesti nič od tega. Res je, da izplačila katastrofalnih škod zahtevajo ustrezen odgovor pri zavarovalno-tehničnih rezervacijah. Tako imenovano pokritje teh rezervacij, ki jih zaradi zakonske ureditve zavarovalnice z določenim premoženjem, kakor je, denimo, lastništvo bančnih in podobnih deležev, preprosto ne morejo pokriti. To lahko storijo le, če ga prodajo. A na Triglavu so prepričani, da zdajšni negotovi čas ni primeren za to razprodajo. Tudi razpis dokapitalizacije, ki bi jo lahko izvedli, se jim v času, ko tečaji delnic samo strmo upadajo, ne zdi najpriročnejši.

 

Kljub temu je Damjan Mihevc, predsednik NS Triglava, ki je menda pozabil odpreti pošto, v kateri ga je uprava obvestila o najetju kredita, menil, da bi dokapitalizacija morda lahko bila primernješa od kredita. A že Mihael Perman, direktor AZN, je eden od tistih, ki se menda deloma strinja, da zdaj ni najidealnejši čas za prodajo Triglavovih bančnih ali drugih delnic in podobnega premoženja. A kljub temu s prstom kaže na Triglav, rekoč, da zlasti razlogi, zakaj potrebuje kredit, niso prepričljivi. In tako naprej.

 

Kdo je torej tokrat zaštrikal zgodbo, vredno 62,5 milijona evrov posojila, in koga ta kredit zares skrbi, kdo pa zganja okrog njega pretirani preplah, ki pa se lahko med sedanjo svetovno finančno krizo kaj hitro obrne v nepotrebno paniko ? Ali so bili nespretni na Triglavu, kjer bi lahko uradnim dvomljivcem povedali, če že niso pozabili klikniti na Seonet, zakaj je ta kratkorčni kredit zanje zdaj boljša izbira kakor pa poceni razprodaja portfeljskih in drugih celo bančnih naložb? (Odgovor, zakaj to zanje ni cenovno občutljiva informacija, ki bi vplivala na ceno delnice, menda že pripravljajo.) Ali je bil preveč pozabljiv glavni nadzornik, ki je za časopis Dnevnik zatrdil, da je za posojilo izvedel zunaj Triglava, pošto pa je pozabil odpreti? Ali je svojo občutljivost za zdravje naše največje zavarovalnice malce selektivno delil sicer praviloma dvomeči regulator?