Tiskane izdaje
Glede osnovne naravnosti vladnega protirecesijskega svežnja pa je bilo gospodarsko-socialno jedro vlade ves čas očitno skrajno razdvojeno. Ta razdvojenost sicer ni nekaj posebnega. Gre za klasičen razkol med ekonomisti glede načina spodbujanja gospodarske aktivnosti.
Načelno sta možna dva pristopa.
Po prvem pristopu se povpraševanje oziroma kupna moč ustvarja neposredno, denimo z znižanjem dohodnine in lansiranjem naložb države v infrastrukturo, na nek način pa tudi s tako nerazumljivimi potezami, kot je nižanje cene bencina in ohranjanje ekonomsko povsem nevzdržnih vinjet, čeprav bo državni blagajni že v naslednjem letu zelo trda predla. Zadnje počne Pahorjeva vlada.
Po drugem pristopu se povpraševanje in s tem kupna moč ustvarja posredno, prek znižanja davkov oziroma stroškov dela podjetjem.
Za prvi pristop se je, kot je videti, ogrel finančni minister Križanič, Pahor pa ga je podprl; drugemu sta bolj naklonjena minister za razvoj Gaspari in gospodarski minister Lahovnik.
Oba, že v osnovi različna pristopa, imata različne ekonomske, predvsem pa povsem različne učinke pri volivcih. Križaničev pristop, če ga smemo imenovati tako, lahko računa na (kratkoročno) odobravanje volilne baze. Od njega imajo korist vsi, vendar premožni bolj kot socialno šibkejši. Izrazito korist imata tudi gradbeni in nepremičninsko-finančni lobi, ki sta se v preteklih letih čez glavo zadolžila, zdaj pa njihovi lobisti trkajo na ministrska vrata.
Drugi, recimo mu Gasparijev pristop, na take populistične učinke ni mogel računati, saj je do volilcev nepristranski. Brez dvoma pa bi močno olajšal položaj za Slovenijo ključnega izvoznega sektorja, torej najbolj uspešnih podjetij, ki naj bi z svojimi poslovnimi modeli kot zgled potegnila za seboj tudi manjša in srednja podjetja. V končni konsekvenci bi koristil celotni ekonomiji, tudi v razvojnem pogledu, in vsej populaciji. Tako je Slovenija ravnala do leta 2004 in bila med tranzicijskimi državami tudi edina uspešna.
Tako v primeru prvega kot drugega pristopa bo potrebno dodatno zadolževanje države. Zadolževanje države, to vemo vsi, vedno pomeni prenos bremena na prihodnje generacije. Če držijo dostopne informacije, imata oba pola različni stališči tudi do obsega bodočega zadolževanja. Dvojica Gaspari-Lahovnik vidi možnost pridobivanja sredstev za premagovanje krize tudi v stiskanju proračunskih izdatkov. Denimo tako, da bi začasno odložili naložbe države v opremo in podobno. Po nekaterih izračunih bi bilo mogoče na ta način prihraniti za približno odstotek BDP (okoli 400 milijonov evrov) zdaj predvidenih proračunskih sredstev in se, kot rečeno, za premagovanje krize manj zadolžiti. Križaničev tabor takemu stiskanju izdatkov, sicer klasičnemu opravilu vsakega dobrega finančnega ministra, menda ni posebno naklonjen.
Kakšna mineštra bo iz ponujenih sestavin nastala, ni jasno. O tem naj bi vlada odločila v petek, po formalnem sestanku z izjemno številčnim strateškim svetom. Gotovo pa je le, da bo poslovni in laični javnosti postrežena z velikim pompom.
